Pod našim ultramožem je krožil tigrasti morski pes

V materialističnem svetu, kjer bi v športu večina mladine na lahek način služila, kot denimo nogometaš, je tekmovati v plavanju, kolesarjenju in teku kot eni športni disciplini videti kot (garaška) znanstvena fantastika. Miro Kregar že dolga leta hodi po tej poti, a začel je seveda kot enobojec. »V bistvu s tekom, ta je še vedno najboljša in moja najljubša disciplina. Nato je sledil smučarski tek, nekaj časa pa sem vadil tudi hitro hojo. Leta 1992 sem imel na Dunaju kvalifikacije za uvrstitev na olimpijske igre, a mi ni uspelo. Istega leta pa sem uspešno prišel čez kvalifikacijsko sito za triatlon Ironman na Havajih. Nato je ostal le še triatlon,« je športnovzdržljivostno pot opisal Miro Kregar. Železni mož že, skrajni mož, se pravi Ultraman, pa je najtežji triatlon na zemeljski obli. Pa čeprav poteka v havajskem paradižu. Miro bo letos na njem tekmoval že enajstič, leta 2013 je v 10 km plavanja, 421 km kolesarjenja in 84 km teka zmagal, trikrat je bil drugi (2001, 2009, 2012), v letih 2008 in 2011 pa je v zadnji preizkušnji pritekel na skupno tretje mesto. »Leta 2013 je bilo zanimivo tekmovanje. Odplaval sem relativno dobro, na kolesu je bilo prvega dne tudi še v redu. Drugega dne pa sem navsezgodaj zaradi zavetrja že dobil kazen pribitka šestih minut. Brazilec Alexandre Ribeiro je potegnil naprej, sam pa sem šel za njim, ker sem vedel, da ga ne smem izpustiti. Gledal sem v tla, se mu preveč približal, in sodnik mi je pripisal kazen. Na stotem kilometru sem le prehitel Ribeira in druge, na cilj sem prišel kot prvi v kolesarskem delu. Skupnega zaostanka sem imel še petnajst minut. V tekaškem delu pa se je snemalka slovenske komercialne televizije pri mojem spremljanju preveč nagnila skozi streho in sodnik je zaradi prepovedanega položaja spet posredoval. Tokrat sem dobil 12 minut kazni, tako da sem skupno imel že pol ure zaostanka za Ribeirom. Rekel sem si, da bom počasi kar prenehal, da je to že izgubljeni položaj. Na 30. kilometru, na trikilometrskem klancu, pa sem zapazil, da Brazilec v bistvu le ni tako suveren. Potegnil sem, na spustih pa relativno hitro tečem. Ribeiro je začel zaostajati, še pospešil sem. Uspela mi je 40-minutna časovna razlika do Brazilca, tako da sem skupno zmagal z 10-minutno prednostjo. Ribeiro je imel res težave, naša spremljevalka pa mi je pri vsem tem naložila veliko dela,« se je pošalil naš ultratriatlonec.

Havajski triatlon v paradižu pa je lahko tudi pravi pekel. »Leta 2001, ko sva še tekmovala z Urošem Velepcem (ta je tisto leto zmagal, op. p.), je pri plavanju pod menoj krožil tigrasti morski pes in prireditelji so tekmovanje ustavili. Nato so pripluli s čolni in morskega psa pregnali z električnimi palicami. Leta 1992 je morski pes dva dni pred dirko neki tekmovalki, ko je zvečer sama odšla v vodo, odgriznil zadnjico. Dogaja se tudi, da kakšnega triatlonca zaradi ožigalkarjev potegnejo iz vode, to plavanje je torej kar malce stresno. Srečati delfine in kite pa ni nič nenavadnega, če jih vidiš, si kar vesel.« Kolesarske zadeve pa so naslednje. »Havajski Veliki otok je zelo raznolik. V vzhodnem delu je tropski pragozd in vedno dežuje, Hilo je najbolj deževno mesto v vseh ZDA, zahod pa je zelo vroč, nad Kailua-Kono so laboratoriji, kjer na vročini preizkušajo različne snovi. Imaš puščavo, na vzhodu pa vlažno in deževno. Vmes je mešanica z vetrovi, tek pa je na lavinih poljih. Tam po navadi položim termometer; ko je na tleh, izmeri 53 stopinj Celzija, v višini glave pa 45. Malce se pač moraš privaditi na to,« je Miro Kregar opisal podnebno raznolikost največjega havajskega otoka.

Raziskovalni revolucionarji

Seveda pa k nastopu v ultratriatlonu spada prava količina treninga. Naša vzdržljivostna legenda dodaja, da vadbene podatke meri v urah. V najobsežnejšem delu treninga je postavka tedenskih efektivnih ur 35 do 40. »Nikoli pa manj kot dvajset. Po navadi vsak dan vadim dve disciplini, razen če s kolesom ali pri teku opravim daljše razdalje. Denimo zjutraj se plava, čez opoldne kolesari, zvečer teče. Ko se pripravljam za Utraman, pri plavanju za manj kot tri kilometre sploh ne skočim v vodo, razdalja pod 100 km na dan na kolesu tudi ne pride v poštev ali manj kot 20 v teku.« Kar zadeva prehrano in opremo, pri primerjavi starih in novih triatlonskih časov Miro Kregar pridoda izjemno zanimivo dejstvo. »Danes je prisotnega več znanja, včasih tega ni bilo. Dogodile so se ti napake, denimo zjutraj si pozajtrkoval ocvrta jajca, šel na tekmovanje, nato pa te je zvilo v želodcu. Danes so prehrambni podatki bolj ali manj dostopni celo na spletu. Triatlonci pa smo bili v bistvu vedno malce raziskovalni in revolucionarni, saj imamo tri discipline in o vsakem športu smo morali vse vedeti in imeti dobro opremo. Gele smo pri teku uživali že pred dvajsetimi leti, zdaj to pet do deset let poznajo že tudi tekači. Tudi kolesa za vožnjo na čas so kolesarji posneli po triatlonskih. Pri krmilu in tudi samem aerodinamičnem položaju drži naprej. Zato, da so obremenjene še druge mišice, ker nas po kolesarjenju čaka še tek. Tudi oblike koles, oblačila, čelade, obroči, vedno se je mogoče dobiti kaj novega,« smo v vesoljski dobi dregnili v športno tehnologijo.

Da si triatlonec, pa moraš seveda biti osebnostni karakter. »Vedno pravim, da gre nekaj časa naprej z voljo, ko te zmanjka, pa s trmo. Poznati moraš samega sebe, da znaš uravnavati intenzivnost. Ne moreš se denimo zagnati že pri plavanju, umreti po njem in skleniti tekmovanja. Vedno moraš imeti nekaj rezerve in tudi vedeti, kdaj je cilj. Sam si v praksi velikokrat pravim, da so denimo za menoj že štiri ure in da prav toliko časa še moram vzdržati. Zato ker so drugače že štiri opravljene ure brez pomena, tudi vse priprave. Sebe moraš znati prepričati, da zadevo pripelješ do konca,« je formulo razkril naš skrajnostni triatlonec. O priljubljenosti rekreativnega kolesarjenja in teka v Sloveniji pa Miro Kregar meni, da so za to zaslužni mediji, ljudje pa so tudi vedno bolj ozaveščeni, vedo, da jim telesna rekreacija koristi tako pri delu kot pri zdravju, dobrem počutju. »Triatlon pa je nadgradnja dosežkov, to je nov izziv, ki si ga postavijo,« razloži legenda.

Denarja ni dovolj

Za denimo slovenske dolgoprogaške atletske težave pa tekaško odlični Kregar opozarja, da je slovenska baza velika le dva milijona prebivalcev. »Pri tem, ob dejstvu, da je človek telesno in psihično sposoben zdržati vse te napore, in potem priti na vrh, imajo dosti več možnosti denimo Poljaki, saj jih je 40 milijonov. Da se Slovenci pojavimo pri vrhu, je res uspeh. Pa še Kenijci in Etiopci tu imajo že toliko boljše telesne predispozicije. Lahko si prvi na vasi, ko pa prideš v mesto, nimaš več osnovnih pogojev, da boš dosegel nekaj več. Tudi Roman Kejžar in Mirko Vindiš sta tu kraljevala v maratonu, na olimpijskih igrah pa je šlo okoli 30. mesta. Tu je ogromno nekega dela, moraš imeti cilj,« smo morali oplaziti težavo slovenskega tekmovalnega teka. Tek je tretjina triatlona, a kako je pri udejstvovanju z njim po finančni plati? »Sem podpredsednik Triatlonske zveze Slovenije, pri nas je tako kot v drugih športih. Smo rangirani po razredih, določena sredstva tako pridejo od države. Na zvezo in občino, iz katere klubsko izhajaš. A ta sredstva zagotovo niso dovolj, pomagati si moraš z osebnimi pokrovitelji,« je komentiral naš triatlonec. Miro Kregar je tudi predsednik Triatlonskega kluba Trisport Kamnik; v svojih nedrjih imajo 20 kategoriziranih športnikov, v triatlonski šoli pa 65 otrok. Članici kluba, ki letos praznuje 20-letnico, sta bili denimo tudi Nataša Nakrst in Mateja Šimic. »Delamo resno, imamo osem trenerjev,« podčrtuje predsednik. O motivih in izzivih, ki 54-letnega Mira Kregarja ženejo v napornih tekmovanjih, pa je ultramož iz Stahovice pri Kamniku pripomnil: »To preprosto rad počnem, temu sem zapisal svoje življenje. Če so poleg še uspehi, toliko bolje. Sem tudi trener mladinske ekipe pri Trisportu, z njimi vadim, pri teh letih sem še vedno toliko hiter, da v svoji starostni kategoriji sploh nimam nobene prave konkurence. V bistvu je triatlon moja služba, od tega živim.«