LJUBLJANA – Da se lahko tudi Slovenija pohvali s kolajno na velikem tekmovanju v rokoborbi, gredo zasluge Davu Habatu, ki se je pred natanko dvema mesecema na evropskem prvenstvu v Novem Sadu v prostem slogu izkazal s tretjim mestom v kategoriji do 65 kilogramov. Čeprav je poskrbel za zgodovinski uspeh, je pri nas precej neznan. Nič čudnega, ko pa že vse življenje živi onstran Atlantskega oceana.
»Rodil sem se v Clevelandu v ameriški zvezni državi Ohio, kjer pravzaprav živi veliko Slovencev,« je svojo življenjsko zgodbo za Slovenske novice začel pripovedovati Habat, čigar korenine segajo v osrednji del dežele na sončni strani Alp. »Moji starši so luč sveta ugledali v ZDA – oba kot Slovenca. Očetu, ki je na žalost že umrl, je bilo ime Denis Habat, mati je Carmen (z dekliškim priimkom Črepinšek),« je v angleščini, slovenščine namreč (še) ne obvlada tako dobro, kot bi si želel, zaupal 25-letni (roko)borec, čigar stari starši prihajajo iz Ljubljane in Trzina. Čeprav bi se lahko prebil tudi v ameriško reprezentanco, se je v zadnjem letniku srednje šole odločil, da se bo na velikih tekmovanjih boril pod slovensko zastavo. »Želel sem si osrečiti starše, ki so mi že kot otroku uredili slovensko državljanstvo, želel sem si, da bi bila ponosna name,« je razkril enega glavnih razlogov, zakaj je sklenil zastopati naše barve.
Ni veliko manjkalo, pa bi pred dobrim letom dni zanj stiskali pesti na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru; na kvalifikacijskem turnirju v Carigradu je namreč Habat po zmagah nad Vietnamcem Xuanom Dinhom Nguyenom (13 : 3), Moldavcem Andreijem Perpelito (10 : 0), Tadžikistancem Sodiqhojo Ismoilovom (9 : 5) in Romunom Georgejem Bucurjem (11 : 7) ter spornem porazu s Kanadčanom Haislanom Veranesom Garcio (4 : 6) osvojil tretje mesto in se tako ustavil na zadnji stopnici pred odhodom na spektakel v Braziliji. Razočaranje v našem taboru je bilo tedaj res precejšnje, vendar Dava, ki je poleti lani v elitni nemški ligi okrepil zasedbo Ispringena, to še zdaleč ni vrglo iz tira. Še naprej je trdo treniral in si na majskem prvenstvu stare celine v Srbiji, kjer je bil boljši od Belorusa Viktorja Serade (14 : 4) in Ukrajinca Gora Oganesjana (11 : 3), edini poraz pa mu je zadal Bolgar Borislav Novačkov (2 : 6), izbojeval bronasto kolajno. »Pričakoval sem, da se bom dobro odrezal, globoko v sebi sem celo verjel, da lahko zmagam. Čeprav mi nato ni uspelo osvojiti prvega mesta, sem bil tudi tretjega izjemno vesel. To je bil navsezadnje moj prvi veliki uspeh na najvišji ravni,« je podoživel svoj podvig v Novem Sadu.
Na vprašanje, ali ima kakšnega idola, je odvrnil, da občuduje številne lastnosti pri različnih ljudeh. V prvi vrsti pa je njegova vzornica mati Carmen. »Vodila me je skozi življenje, me podpirala in naredila vse za mene. Ko bom imel sam otroke, se bom trudil, da bom prav takšen zanje,« je dejal Habat in pristavil, da ne more niti mimo Jezusa, pri čemer noče na nikogar pritiskati z vero. »Ne glede na to, ali verjameš vanj ali ne, je vpliv, ki ga je do danes zapustil na tem svetu, izjemen. Njegovo sporočilo je močno ter pristen vodnik za resnično srečo in življenje,« je podal svoje razmišljanje. V njegovem življenju se že vrsto let bolj ali manj vse vrti okrog rokoborbe, v kateri ima še velike načrte. »Nočem biti le eden najboljših, želim si postati številka 1 na svetu. Zato si bom prizadeval narediti vse pravilno in se pripraviti tako dobro, da bom osvojil naslov svetovnega prvaka, seveda pa se želim uvrstiti tudi na olimpijske igre ter se ovenčati z zlato lovoriko,« je dal jasno vedeti, da meri povsem na vrh. »Na blazinah si želim postati resnična veličina, poleg tega bi rad prispeval k večji priljubljenosti in razvoju rokoborbe v Sloveniji. Slovenci smo trdni borci, kar bi morali pokazati svetu. Počaščen sem, da se lahko borim za Slovenijo, upam, da bom imel tam, ko bom starejši, tudi svoj dom,« si je zaželel Habat in za konec pribil, da je pomembnejša kot rokoborba zanj le zaročenka Christina.
