»Ravno delamo domačo nalogo, samo trenutek, prosim,« nas sprejme zgovorna in vedno nasmejana Brigita Bukovec in v hipu poskrbi, da je položaj pod kontrolo in da sinova nadaljujeta svoje šolske obveznosti, ona pa se spomni dni v ZDA in iger v Atlanti.
Na igrah v ZDA je sodelovalo 197 držav, v zvezno državo Georgia je prišlo 10.318 športnikov, tekmovanje je trajalo od 19. julija do 4. avgusta. Ogenj je prižgal legendarni boksar Mohamed Ali, geslo tekmovanja pa se je glasilo Praznovanje stoletja. Slovenci smo imeli razlog, da smo si dali duška. To sta bili srebrni kolajni, prve se je veselil kajakaš Andraž Vehovar (28. julija), tri dni pozneje pa je bila junakinja slovenskega jutra Brigita Bukovec. V finalu 100 metrov z ovirami je pritekla do drugega mesta, četudi je bila v cilju najhitreje, odkar se je kot mlado dekle odločilo za tek. 12 sekund in 59 stotink so pokazale ure, stotinko prej je ciljno črto prečkala Švedinja Ljudmila Engquist, tretja je bila s časom 12.65 Francozinja Patricia Girard, domačinka Gail Devers je na 4. mestu ostala brez kolajne.
Fanta sta se ogrela za nogomet
Ko je opravila preizkušnjo, je bila malce zmedena, a je v naslednjem hipu že vedela, da je druga, ne prva oziroma zlata. Ruski Švedinji Ljudmili, rojeni Narožilenko, je dala vedeti, da gre zlato v Skandinavijo. »V tistem trenutku mi je bilo povsem vseeno. Občutki so bili prijetni, vzela sem zastavo in stekla po štadionu. Imela sem medaljo.« Ko je zbrala misli, jo je čakala še dopinška kontrola, ki se je zavlekla. A so jo v olimpijski vasi njeni slovenski kolegi in kolegice le pričakali. Isti večer so proslavili tudi Vehovarjevo medaljo. »V Atlanti je bilo težko, a zelo lepo,« nadaljuje danes 42-letna mama in podjetnica. »Vedela sem, da sem dobro pripravljena. Po drugi strani pa je bilo treba zdržati pritisk pričakovanja.« Brigiti je uspelo, ne prvič niti ne zadnjič.
Kopico medalj ima s svoje športne poti. Olimpijska nima posebnega prostora. Pa ne da je ne bi cenila. Daleč do tega. Pristala je na logičnem kraju. »Med vsemi drugimi medaljami,« izvemo, dobimo pa tudi pojasnilo. »Če ne bi bilo vseh medalj prej, tudi te olimpijske ne bi osvojila.« Pošteno. V Atlanto je prišla z namenom, v Barceloni štiri leta prej je »sceno šele spoznavala«. V Barceloni je imela kaj videti tudi zunaj štadiona in hotela: »Takrat sem doživela igre v vsej veličini, prijetno je bilo.«
Brigita je bila čvrsta oseba, takšna je ostala. Psihologa na svoji poti ni imela, čeprav podpira tako obliko sodelovanja med športnikom in znanostjo. Imela pa je izvrstnega trenerja Jureta Kastelica. Dovolj za uspehe – tja od mladinskega evropskega prvenstva v Varaždinu (1989) preko Barcelone (1995, 3. na svetovnem dvoranskem prvenstvu) do dveh srebrnih odličij na evropskem (1998, Budimpešta) in evrodvoranskem prvenstvu (1996, Stockholm).
Jure je bral njene misli
»Jure je bil odličen trener, ki me je izvrstno poznal in kar bral moje misli. Vedno je vedel, kako se počutim. Nemudoma je znal oceniti, kaj je dobro delati in česa ne, da se ne bi morda celo poškodovala.« Ni pa skrivnost, da je bila Juretova žena psihologinja. Ni vrag, da ni kaj nasvetov pobral prav od nje, s pridom pa jih je izkoristil in oplemenitil v delu z Bukovčevo. Ob tem Brigita ne pozabi še na nekaj oseb, ki so dodale svoje v njen mozaik uspeha. V prvi vrsti prav gotovo maserka Olga Davidova in kondicijski trener Simon Rudež.
Ni veliko manjkalo in danes bi morda na teh straneh gostili gimnastičarko z olimpijskim odličjem. Brigita je bila sprva navdušena nad tem športom. Ko jo je trenerka udarila, jo je minilo vse veselje. Na enem od šolskih krosov jo je opazil Jure. Preizkusila je tek, skok v daljavo, na koncu pa pristala na ovirah, ki so zanjo postale izziv. Vse do Atlante in še čez.
Medalja v Atlanti ji je prinesla avto in še 10.000 tedanjih nemških mark. Nekaj so dodali osebni sponzorji. Vsem je hvaležna, a poudarja, da vsi športniki niso imeli te sreče. »Zato bi morala država poskrbeti za vrhunske športnike. Kako? Predvsem bi jim morala omogočiti prehod iz športnega obdobja v poklicno pošportno. To je najtežje,« prizna in opozori na težave, s katerimi se spoprijemajo svoj čas vrhunski športniki, sicer pa navadni smrtniki. Z vsakdanjimi skrbmi v boju za vsakdanjo rezino kruha.
Sinova sta med našim pogovorom opravila nalogo, mamo Brigito pa so čakale nove obveznosti. Fanta imata rada šport. »Atletiko?« le ugibamo, a ne zadenemo. Ogrela sta se za nogomet, »čeprav sta bila sprva atleta«, hitro doda kar petkratna športnica leta in tudi Slovenka leta v tistem olimpijskem letu 1996.
