Po točke med elito tudi v Krško

Slovenija ima znova spidvejista med svetovno elito. Naslednje leto se bo za točke z rokama na krmilu boril 29-letni Matej Žagar. »Sezona ni bila nikoli boljša, 12 let sem se boril in garal za to, ustavile me niso niti poškodbe,« z malodane otroško navdušenostjo nad uspehom razlaga Ljubljančan, ki je zadnjič tekmoval med elito leta 2007 (bil je 14.). Letošnji preboj med najboljše je toliko več vreden, ker je bil dobesedno prigaran, na mišice in znanje. »Motor me ni ubogal, tehničnih težav sem imel vrh glave, prave nastavitve pa nismo mogli najti,« se spomni črnih majskih dni. Komajda se je prebil v polfinale kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Ko je bil tam, je steklo. Matej se ni predajal, a kaj, ko ga je v zadnjih dveh letih dvakrat izdala tehnika – enkrat je bila kriva svečka, drugič sklopka. »Grizlo me je, nikoli nisem bil zadovoljen s sezono. In prav tej volji sem hvaležen, da sem poizkusil znova. Če letos ne bi uspelo, bi morda poizkusil še enkrat, potem pa se poslovil.«

V pretekli sezoni ni ničesar prepustil naključju: »Dvakrat sem bil pri frizerju mojega motorja, ki je zagotovil, da je vse tako, kot mora biti.« Do uspeha je prišel Žagar v poljskem klubu iz Gorzowa, s katerim se mu je pogodba iztekla. Ali bo tam nadaljeval, ni jasno. »Pogovori so v teku, ostajam pa v tujini,« je jasen Žagar, ki lahko preživi le, če vozi v poljski ligi. Tam se obračajo veliki denarji, toliko da lahko Matej zasluži za svojo ekipo. Dva mehanika in frizer motorja ter stroški dela in poti na leto stanejo okoli 120.000 evrov. »S pokrovitelji ne bi preživel,« opozori na realnost in nujnost dirkanja na tujem. Mateja so Poljaki opazili pred leti zavoljo mednarodnih uspehov (mladinski evropski prvak, 5. na svetovnem mladinskem prvenstvu). »Ko te tako opazijo, hobi postane posel,« nadaljuje slovenski as, misli pa mu odtavajo v rano otroštvo.

Leta 1994 je z očetom odšel na ogled svetovnega prvenstva. Ko sta se vrnila domov, mu je oče že priredil mali tomosov motor tori. Pri 17 se je posla lotil resno. Najprej je hotel v motokros, a ga je oče prepričal, da je to predrag špas. »V spidveju dobiš zastonj motor,« mu je svetoval, sin je prisluhnil. Z očetom sta (p)ostala uigran dvojec. »Očetu najbolj zaupam, pomaga mi pri sestavi motorja,« pohvali Žagar seniorja, po novem pa k motorju spusti tudi nadarjenega Nemca, ki skrbi za preurejanje mašin. »Prej sem tem frizerjem motorjev le plačeval, nastavili pa so ga zelo slabo, po navadi meni najslabše,« se spomni časov, ko so ga tujci pridno obirali. »A to je pač davek, ki ga moraš plačati na poti k vrhu,« si s preteklostjo ne beli glave, ampak se ozira naprej.

Tretjega marca bo svoje tri motorje poslal v Amsterdam, od tam pa na Novo Zelandijo: 23. marca ga na Western Springs Stadium v Auklandu čaka prva izmed ducat tekem za svetovno prvenstvo. 7. septembra prihaja svetovna smetana tudi v Slovenijo, gostil jo bo stadion Matije Gubca v Krškem. Do začetka sezone Mateja in očeta čaka še precej dela. V teh dneh čakata posebne dele s Švedske, Poljske, Nemčije in Avstralije, da naredita Mateju motor po meri. »O ciljih ne bom. Da bom le zdrav, potem je vse mogoče,« sklene, preden se vrne v delavnico in nadaljuje delo. Precej energije pa bo vložil tudi v 50-letnico njegovega matičnega kluba AMTK Ljubljana. »Pred nami je velika slovesnost. Takega spektakla v Ljubljani še ni bilo.«