Po Sanijevi operaciji Memi jokal na hodniku

LJUBLJANA – Priimek Bečirovič ima v Evropi veljavo, prva asociacija pa je gotovo košarka. Zasluge gredo očetu in sinu, Memiju in Saniju, ki sta vsak po svoje zaznamovala več kot desetletje domače in tuje košarkarske scene. »V svoji karieri sem treniral vse – od deklic do članov,« pojasni 51-letni Memi. »S Sanijem prihajava iz malega mesta, pot do vrha je bila trnova,« ne skriva, da je bilo večkrat hudo. Tako zanj kot tudi za sina.

Otroštvo brez očeta

Ne tajita – oba zelo čustvena, na trenutke impulzivna –, da imata pravi odnos kot oče in sin šele zadnjih 10 let, prej pa sta bila le igralec in trener. »Do 20. leta pravzaprav nisem imel očeta, vendar sem imel čudovito otroštvo!« nadaljuje Sani, Memi pa prizna, da je bil zelo strog trener. »Žena je malce blažila občasno napetost,« razloži ponosni oče. Iz teh dni izvira tudi njegova kritika sinove slabe atletske priprave. Takrat sedemletni Sani si je to gnal k srcu – že naslednji dan je pozvonil pri svojem učitelju telesne vzgoje Zoranu Kregarju. »Bi mi lahko pomagali do boljše atletske pripravljenosti?« Nato sta delala na tem do konca osnovne šole.

»Bil je pravi živec,« pravi Memi, ki je sina navdušil za košarko. Sani je z njim redno hodil na treninge (vodil je Slovensko Bistrico). »To že, a je bil skoraj dve leti pri judu,« se Memi spominja športnih začetkov svojega prvorojenca. Memijeve in Sanijeve poti so se ločile pri 16 letih, ko je šel sin trenirat v Laško k Alešu Pipanu. Brez tehtnega premisleka ni šlo. »Sani je bil v šoli odličnjak. Z ženo sva mu dala jasno vedeti – šola ali košarka. Odločil se je za slednjo, imel pa je najino maksimalno podporo!« Nenehno je moral poslušati zbadanje, da igra zaradi očeta. »Zaradi tega sem se moral še bolj dokazovati. V Laškem in pozneje sem pokazal, da lahko igram tudi brez očeta.«

Več kot 100 šivov na kolenih

Leta 1999 je podpisal šestletno pogodbo z Olimpijo, čez dve leti se je selil v Bologno. Ves svet je bil njegov, mnogi so v njem videli novega Dražena Petrovića, potem pa se mu je vse sesulo. Od januarja 2002 do marca 2003 so mu trikrat operirali kolena zaradi prirojene napake, rane pa so mu zdravniki zakrpali s 110 šivi. Po zadnji operaciji je bil bolonjski zdravnik realen: »Bodite srečni, če bo fant lahko normalno hodil, košarke pa ne bo igral več,« je pojasnil Matjažu Smodišu, ki je bil z družino Bečirovič v bolnišnici kot prevajalec. Sani se je čez nekaj minut zbudil v bolniški sobi, ob njem sta bili mama in sestra. »Kje je Memi?« je zanimalo Sanija, ki je slišal, da nekdo hlipa in joka na hodniku. »Nihče ne joka,« je zatrdila mama. A sin je vedel, da je to oče. V tem hipu je prisegel, da bo naredil vse, da se vrne v košarko, naj stane, kar hoče.

Brez podpore družine in prijateljev mu ne bi uspelo, pravi. Sani se je vrnil na velika vrata – leta 2007 je bil evropski klubski prvak s Panathinaikosom. Vmes je kariero nadaljeval tudi oče Memi, ki je enega od vrhuncev doživel prav leta 2007. Po tem, ko je vodil mladince Olimpije, Roglo, Rimini in Elektro, je s Heliosom postal pokalni in državni prvak, nato pa se je preselil k Olimpiji. Z reprezentanco Slovenije je segel do osmega mesta, a je bilo očitno premalo, da bi jo še vodil. Prišel je Božidar Maljković, ki je Memijevega sina razglasil za invalida. Danes si s tem ne belita več glave. Memi uspešno vodi Iran, z odhodom v to azijsko državo pa se spogleduje tudi Sani. Štel (in odločal) bo tudi očetov nasvet.