Če je kdo v slovenski košarkarski reprezentanci okusil, kako tanka je črta, ki loči uspeh od neuspeha, je to zagotovo Saša Zagorac. Za njim je izvrstna sezona v dresu Zlatoroga, njegov trener Predrag Milović pa je že med sezono večkrat poudaril, da si Zagorac zasluži mesto v reprezentanci Jureta Zdovca. To se je tudi zgodilo. Ljubljančan, 31 let ima, je prej kot kapetan vodil B-izbrano vrsto na turnirju na Kitajskem, kjer je bil nesporno prvo ime ekipe. Selektor B-reprezentance Rado Trifunovič je Zdovcu iz prve roke povedal, da Zagorac spada v A-vrsto. To se je tudi zgodilo, potem pa so v raju nastale težave. Na drugem treningu v Kranjski Gori je Zagorac začutil bolečino v kolenu, dan pozneje je bil pri dr. Marku Macuri, sledila je operacija. Zdaj Saša odšteva dneve, da bo vnovič na delovni temperaturi na voljo selektorju Zdovcu. »V športu in življenju se vse tako hitro spremeni,« pomenljivo začne Zagorac, ki prizna, da ga je poškodba krepko potrla. Leta in leta napornih treningov, odrekanj in tekem je vložil v svoj mozaik sreče, da bi letos dobil vlogo v članski reprezentanci. Zaradi napačnega koraka je skoraj vse padlo v vodo. »Padel sem na tla … Na srečo sem imel naslednji dan že pregled, potem pa operacijo. V dogovoru z dr. Macuro sem poseg lahko tudi gledal,« se pohvali Saša, ki je kot otrok sanjal, da bi bil frizer, kot je njegova mama. Prav dr. Macura je precejšnji optimist, Zagorca v nekaj dneh že vidi na parketu, Zdovcu se bo z njegovim prihodom še izboljšal trening, zaostrila pa se bo konkurenca, ki vse zbrane sili, da iz sebe iztisnejo najboljše.
Pohvalno o Aziji V Iranu je bil Zagorac član Shiraza, ki igra v istoimenskem mestu, tretjem največjem v Iranu. »To je najbolj moderno mesto v državi,« se Saša rad spomni azijske izkušnje in poudari: »Iranci so zelo prijazni ljudje, lepo mi je bilo, v naših glavah je preveč predsodkov, ker Irana ne poznamo.« |
Vrnitev v Ljubljano
Zagorac pa vzporedno rešuje tudi svoj klubski status. Z zastopnikom Petrom Dujmovićem je včeraj podpisal pogodbo z Union Olimpijo. Opisana poškodba torej le ni preprečila vrnitve med zeleno-bele, kjer je bil že kot mladi up. A ostalo je le pri tem. Če bi ostal v klubu, bi obsedel na klopi. Leta 2004 je odšel v avstrijski Superfund, potem je igral za Roglo in Postojno, se preizkusil v Španiji in Italiji, vmes pa zaigral tudi v Iranu. Leta 2013 se je vrnil v Slovenijo (začel je v Grosupljem, lani pa se preselil v Laško). »Ves čas, ko sem bil v tujini, sem se spogledoval z Olimpijo. Vedno sem si želel, da se vrnem in dobim konkretno vlogo. Zdaj je ta možnost, želimo jo zgrabiti in izkoristiti,« je odločen Saša, ki bo v novi sezoni vadil pod taktirko trenerja Gašperja Potočnika. Več kot 10 let je čakal na vrnitev v Ljubljano. »Če ne igraš v evroligi ali evropskem pokalu, potem pozabijo nate. A mislim, da to ni prav, ne vem pa, zakaj se tako dela,« se Zagi sprašuje na glas, zakaj slovenski igralci niso dovolj cenjeni in spoštovani. Včasih si je zaradi močne samokritičnosti očital, da zanj ni bilo prostora v Olimpiji. »Še pred dvema letoma sem krivdo za to pripisoval sebi. Zdaj gledam drugače na to, prihajam, da nadomestim, kar sem zamudil,« še na temo Olimpije doda Zagorac, ki je z mislimi pri reprezentanci. »Smo precej mlada ekipa, vse pa nas druži želja po dokazovanju na vsakem treningu. Ne varčujemo z močmi, na vsakem treningu gre na nož,« sklene Zagorac, ki je bil v reprezentanci do 20 let, ko je ta postala evropski prvak. Dve leti prej so bili slovenski mladinci z Zagijem evropski podprvaki. Saša se zdaj vrača, kjer mu je mesto.