Na severu Francije se v noči na petek ni spalo. V mestecu Villeneuve d'Ascq je bilo bučno. Krive so tamkajšnje košarkarice, ki so v finalu evropskega pokala v drugo ugnale belgijsko ekipo Castors Braine. Na prvi tekmi v Franciji so slavile gostje (64:68), na povratni pa so Francozinje povozile gostiteljice s kar 73:53. Obračun v dvorani v Charleroiju si je ogledalo 6500 ljudi. V zmagoviti ekipi je bila tudi Slovenka Katarina Ristič, ki je z zmago dosegla uspeh kariere. Še drugič se je zgodilo, da je bil Charleroi srečen za slovensko košarko. Leta 2005 je trener Tomo Mahorič popeljal do naslova v pokalu Uleb litovsko moštvo Lietuvos Rytas. »Joj, kako sem vesela,« nas je pozdravila Rističeva včeraj dopoldne, ko smo jo poklicali v Francijo. Ravno se je odpravljala na sprejem, ki so ga pripravili navijači. Bila je nasmejana in dobre volje, slavje je ni utrudilo. »Po tekmi nismo zatisnile očesa. Slavje se je začelo v garderobi, kjer se je hitro znašlo 10 steklenic šampanjca, nadaljevale smo na avtobusu na poti domov, sklenile pa pri prijateljici,« Katarina opiše veseljaški pohod po zmagi, ki je vsem košarkaricam prinesla tudi nagradno evrsko premijo.
Iskanje novega izziva
Francozinje so bile na povratni tekmi suverene – Američanka Megan Mahoney je dosegla 17 točk in ujela pet žog, veteranka Belgijka Ann Wauters je 13 točkam dodala 10 skokov, deset točk je prispevala Johanne Gomis. Rističeva je igrala štiri minute. Precej manj, kot bi si želela, a ji je jasno, kakšna je njena vloga. »V državnem prvenstvu imam večjo minutažo, tu pa sem, da vskočim, ko je treba, ali pa glasno navijam za soigralke. Šteje ekipni uspeh,« pripoveduje Katarina. »Smo prava ekipa na parketu in zunaj njega. Take povezanosti še nisem doživela v karieri, pa sem že igrala v precej klubih,« izpostavi dobro atmosfero v ekipi, ki skupaj hodi tudi na glasbene koncerte. Da bodo prvakinje, je Slovenka soigralkam napovedala že po koncu prvega dela tekmovanja. Po četrtkovi tekmi pa so ji prvi čestitali mati, oče in brat, poleti jo bodo v Franciji tudi obiskali. Klub ima visoke ambicije, v novi sezoni bi rad v evroligo, kjer si je mesto z zmago (v celotni sezoni je desetim zmagam dodal le dva poraza) v evropskem pokalu že zagotovil. Ali bo ostala tudi Katarina, še ni jasno. »Za mano je težko obdobje,« priznava 30-letna Škofjeločanka. Januarja lani se je še drugič poškodovala, operacija kolena ji je vnovič vzela osem mesecev igranja in treningov. »Po taki izkušnji se je težko vrniti. Če ne bi bilo podpore soigralk in pomočnice trenerja Ljubice Drljaća, bi že zdavnaj odšla,« ne skriva ambicij po novih izzivih (in verjetno tudi novem klubu). Kljub temu pa ne bo pozabila izjemnih trenutkov iz Belgije in Francije, kjer je ženska košarka zelo spoštovana, VIP-vstopnica na tekmah deklet pa vredna sto evrov ali več.
Za Slovenijo na EP
Katarina pozorno spremlja tudi slovensko košarkarsko sceno. Upa, da bi se ženski članski reprezentanci z novim trenerjem Damirjem Grgičem le uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Ali bo pri tem pomagala tudi sama, pa še ni jasno. »Damir je dober trener,« še doda izkušena organizatorka igre.