Po čistki v Olimpiji še šelestenje evrov?

Mesec in pol je trajalo, da so se spremembe zgodile tudi v Unionu Olimpiji, kjer le še par ljudi ve, kako se osvoji naslov državnega prvaka. Zadnja lovorika za najboljšega v državi je v Ljubljani pristala leta 2009. Potem nič več... Ceno za to je med zadnjimi plačal strokovni štab s trenerjem Gašperjem Potočnikom na čelu. Klub je z njim prekinil pogodbo. V prihodnjih tednih se bo poslovil tudi predsednik Jani Möderndorfer, ki ga je vodil od leta 2010. Odigral je pomembno vlogo pri sanaciji, ki pa se je ustavila, za nameček pa ni človek niti iz košarke niti iz gospodarstva, zato velike koristi Olimpija od njega v tem hipu ne more imeti. Zato je odstop pričakovan. Pred Olimpijo je kar veliko izzivov, ki jih bo treba rešiti. Klub je na podlagi starih zaslug dobil povabilo v evropski pokal, ki ga vodi Uleb. V prihodnjih dneh bo opravljen žreb. Da bi Olimpija lahko resno računala z mestom v Evropi, bi morala igrati v regionalni ligi. Tja pa se vnovič ni uvrstila. Lani je to izsilila, letos to poskuša narediti znova. Pred dnevi je predsednik Möderndorfer pisal na sedež lige ABA in utemeljeval, da bi bilo dobro, da se liga ne bi skrčila s 14 na 12 klubov, ampak naj se celo razširi. Pri tem imajo zmaji podporo tudi pri srbskih klubih. Odločitev o tem, ali bo liga ABA res štela 14 ali celo 16 klubov, bo znana do 11. julija, ko je napovedana skupščina lige. Poleg tega mora Olimpija rešiti še domačo zadrego. Če bi se liga razširila, bi eno mesto pripadlo tudi Sloveniji. A tega si Olimpija po rezultatih minulega državnega prvenstva ne zasluži. Prednost pred njo ima Zlatorog iz Laškega, ki prav tako ne skriva ambicij, da bi vnovič igral v regionalnem tekmovanju.

Tujci z resnimi nameni?

V teh vročih julijskih dneh se bo reševala tudi usoda Olimpije, ki mora nujno najti predsednika, športnega direktorja in trenerja. Brez sposobnega kadra, ki bo znal menedžirati že tako omejene resurse, se Olimpiji vnovič slabo piše. Še vedno je aktualna ideja, da se v delo in dokončno sanacijo kluba vključi tuje podjetje, ki bi pokrilo dolg, potem pa imelo tudi nekaj besede pri upravljanju kluba. O tem, za katero podjetje gre, ljudje okoli kluba in iz košarkarskih vrst molčijo kot grob. Ljubitelji košarke se nehote spomnijo epizode iz leta 2005 in Modul Groupa, ki je prišel s Hrvaškega. Olimpija je bila takrat poligon za prodajo in promocijo tujih igralcev. Kaj takega se ne sme več ponoviti. Če pride tujec, pa ni nič slabega v tem, naj pride z jasnimi in poštenimi nameni, sanira klub, poskrbi v prvi vrsti za slovenske igralce, ne nazadnje klub financirajo slovenska podjetja, in nekaj od tega naj tudi logično ima. Pogodbe so zato, da se definira, kako velik del finančnega kolača mu pripada. Po nekaterih podatkih naj bi del sponzorjev celo predlagal stečaj kluba. Krešejo se mnenja, ali bi bilo to dobra poteza. Predvsem zato, ker je klub dolg več kot za polovico zmanjšal, za nameček pa bi šli v nič ves trud in vloženi evri. Stečaj bi bil pogojno smiseln pred leti, ko je bilo za 5,5 milijona evrov minusa. V tem času, ko je košarka v drugem planu, pa je srbski klub Mega Leks iz Olimpije odpeljal tudi mladega in nadarjenega Vlatka Čančarja.