Po ameriških skalpih je tudi zmaga na Barcolani sladka

Oceani na zemeljski obli prekrivajo tri četrtine površja. Tako z znanstvenega vidika, z avanturističnega pa je plovba po takšni masi slane vode doživetje brez primere. Vasilij Žbogar je legenda plutja v olimpijskih razredih, a jadranje ni le to. Čar je plutje tudi na velikih jadrnicah, legendarna oseba olimpijskega in maksiplutja pa je gotovo Dušan Puh. Rojen v Ljubljani se je s petimi leti s starši preselil na morsko obalo, v Portorož. »Oče je kupil barko, ko sem malce zrasel, sem se vpisal v Jadralni klub Pirat. Jadrati sem začel v kadetski kategoriji, nato je sledilo vse mogoče,« smo v lucijski marini vpeljali pogovor z morskim volkom. No, v množici jadralnih projektov, v katerih je bil udeležen Dušan Puh, najprej izpostavimo desko. Na njej je namreč nastopil na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu in si prijadral oziroma prideskal 15. mesto. »Jadranje na deski je bilo 1984. prvič uvrščeno na olimpijske igre, ni pa še bilo vključeno v Jadralno zvezo Jugoslavije. Zveza me ni mogla selekcionirati, zato sem v akcijo stopil prek že takratnega Olimpijskega komiteja Slovenije. Veliko mi je pomagal Tomo Levovnik, z menoj je odšel na jugoslovanski olimpijski komite v Beograd, in tam sva z rezultati dokazovala, da spadam na OI. Niso me mogli spregledati, tako da sem se prebil na igre. No, priprave za Los Angeles so bile malce napačne, ker denimo nismo imeli vseh podatkov, kako je na tamkajšnjem regatnem polju vse videti. Na predolimpijski regati je bila nevihta, s tem močan veter, menil sem, da se bo za takšne razmere treba posebno pripraviti. A v glavnem tam dosti ne piha. Telesno sem se za olimpijske regate zelo ojačal, v bistvu pa bi moral shujšati,« se je zasmejal Dušan Puh. »Tekmoval sem tudi na vrsti deske, ki je doma nisem imel, vse je bilo zame precej novo. Petnajsto mesto sem ocenil za slabo, istega leta, po olimpijadi, sem na svetovnem prvenstvu v Mombasi v Keniji osvojil srebrno odličje,« se je spominjal šestkratni jugoslovanski državni prvak v jadranju na deski, prav tolikokrat je bil v nekdanji državi najboljši v razredu leteči holandec. V Flying Dutchmanu je, seveda je barko krmaril, jadral že pred desko, po obdobju slednje pa se je vrnil vanj. »Jadrnica razreda tornado je bil zadnji poskus za uvrstitev na olimpijske igre, ko sem se tega lotil, sem imel že petdeset let. Žal je poskus spodletel, pa ne zaradi birokratskih ovir, na zadnji regati na svetovnem prvenstvu sva s flokistom imela bližnje srečanje, se prevrnila, in za boro točko zgrešila uvrstitev na OI leta 2004 v Atenah. Imel sem tudi težave s flokisti, nihče ni bil toliko resen, da bi shujšal za nekaj kilogramov, kolikor je bilo treba,« je soposadkarje oštel jadralni admiral. Puh se je poskusil tudi v razredu 49er. »Ta bi lahko bil dokaj uspešen, s Samom Potokarjem sva leto dni pred igrami v Sydneyu na Gardi premagala poznejše olimpijske zmagovalce Fince. Imela sva odprto pot, a ni bilo denarja in posledično razmer.« Kaj morski volk meni o trenutnem stanju slovenskega jadranja v olimpijskih razredih? Pač smo znova pri denarju. »Jadrnice niti toliko ne stanejo, kolikor stane ves sistem, ki ga je treba postaviti. Olimpijske igre v Riu de Janeiru so pokazale, da se da tudi pri majhnih narodih z dobrim delom priti do zelo dobrih rezultatov. Žal ženski posadki v razredu 470 ni uspelo, nesrečno po izgubile srebrno medaljo. Žal Jadralna zveza Slovenije že od nekdaj ne dela sistematično na tem, kar bi morala delati. Ampak je to delo čisto kampanjsko, rezultati so v glavnem zasluga staršev ter zasebnih pobud in vztrajanj. Na srečo imamo za Vasilijem Žbogarjem ter Tino Mrak in Veroniko Macarol daleč največje talente, ki smo jih kdaj v Sloveniji imeli. Petra Lina Janežiča in Anžeta Podlogarja, prihajajo tudi še mlajši, Rok Verderber in Klemen Semelbauer. Imamo precej perspektive, a spet so odvisni od očeta in mame. Imeti je Treba je imeti kombinacijo nadarjenosti, trdega trdega dela, odrekanja, vztrajanja in denarja,« je iz bogatih izkušenj ocenil 64-letni Puh.

Italiji gre na živce

Zdaj Dušan Puh kraljuje na maksijih, velikih jadrnicah, a je pripomnil še en vidik širokega jadralskega spektra. »Eno od poglavij, ki je precej zaznamovalo mojo jadralsko kariero, so match raci, jadralsko dvobojevanje. To je precej drugačno jadranje kot flotno, išče se superperfekcija tehnike in poznavanja pravil igre. Na jadrnici RC 44 pa v bistvu nisem tekmoval, že takrat je bila nakupna cena takšne jadrnice 400.000 evrov, lahko smo le sanjali o tem. Denimo zdaj Igor Lah za takšen projekt letno zapravi milijon evrov. Veliko pa sem pomagal Russllu Couttsu v Portorožu, ko je slednji še uvajal RC 44,« je omenil Dušan Puh. Denar je seveda tudi jadralskega sveta vladar. »Velike barke niso za reveže,« je legenda smeje navrgla naslednjo opazko. »Tu se šopirimo v lokalnem okrožju, v Jadranskem morju. Na Barcolani in podobnih regatah se mora zgoditi čudež, da premagaš kakšnega tridesetmetrskega maksija. Z 80.000 evri ne moreš dirkati proti nekaj milijonom.«

No, pa smo pri slavni Barkovljanki, največji regati s skupnim startom na svetu, ki se odvija v Tržaškem zalivu; letošnja bo v nedeljo. Dušan Puh je na Barcolani zmagal štirikrat kot skipper, ta izdaja povelja, po katerih krmar pluje, slavil je s Fanaticom in trikrat z Gaio Legend. »Barkovljanka je za slovenske jadralce bolj ali manj skoraj edini dogodek, kjer se lahko soočimo s svetovno konkurenco. Italija je velesila v jadranju, zato je ta trofeja zelo prestižna, veliko jadrnic je bilo narejenih za to, da bi pobrale omenjeno lovoriko. Nekaj slovenskih poskusov je tudi na drugih sredozemskih regatah, a to so ponovno podvigi, ki zahtevajo kar nekaj denarja in angažiranja. Pri takšnih regatah nisem bil nikoli poleg, saj nisem imel botra, ki bi mi dal to možnost.« Barcolana je tudi prestižna tekma med slovenskimi in italijanskimi jadralci. »Seveda je veliko rivalstvo, tako pot povsod. Šport je šport, in ne glede na to, na kateri ravni se dogaja, skoraj vsi hočejo zmagati. In bi za zmago vse storili. Italiji kot svetovni velesili gre zelo na živce, da jim Slovenčki z nekimi šešulami mešajo štrene. Pa dostikrat smo jim jih tudi zamešali. Včasih oni zaradi tega kaj ušpičijo. Velikokrat smo bolje organizirani, Italijani pa le z denarjem spet ne morejo storiti vsega. Že večkrat smo dokazali, da dobra, disciplinirana ekipa organiziranih amaterjev lahko preseneti najboljše profesionalce. Ti pridejo, odjadrajo, pokasirajo in gredo, to pa ponavljajo iz leta v leto,« je menil.

Pa dajmo

Dušan Puh je zdaj, po dolgih letih na Velikem Viharniku, s polnim elanom pri projektu Adriatic Europa, to je 19 metrov dolga maksi jadrnica, prej je bila znana kot Riviera di Rimini in Esimit Europa 1. »Ker smo na Velikem Viharniku, ta je zdaj pač veja, ki se je posušila, imeli tako dobro posadko, smo želeli nadaljevati to delovanje. Dolgo smo iskali priložnost in zamenjavo in našel se je dobrotnik Gašpar Gašpar Mišič, ki je rekel: ’Pa dajmo.’ Vstopil je in kupil barko, zdaj še bolje nadaljujemo Viharnikovo nasledstvo. Adriatic Europa je sodobnejša jadrnica, vse je bolj preprosto, počasi se tudi posadka pomlajuje, bolj ali manj pa je doseg takšen, kot je za amaterje lahko spodoben. Člani posadke so v službah, v večje projekte, v kaj posebnega, finančno in tudi časovno nima smisla riniti. Morda bomo kdaj skočili na Middle Sea Race ali Giraglio, a več kot toliko težko. Se tudi sami že staramo, hitreje kot barka,« je bil Puh še naprej v duhovitem razpoloženju. Seveda so na Veliki Viharnik nostalgični spomini. »Ko se člani posadke po kakšni regati usedemo, precej obujamo spomine, tu jih je nešteto nepozabnih.«

Pri vprašanju o svojem največjem jadralnem uspehu se je naša jadralna legenda zamislila. »To so me že večkrat vprašali, težko izločim kakšnega, ker so to tako različne kategorije. Največji uspehi so jasno svetovna prvenstva, olimpijske igre. Na OI nimam nobene zmage, na različnih SP jih imam kar nekaj. Eden od uspehov, z ekipo, je bilo svetovno prvenstvo na jadrnici elan 31 na Švedskem leta 1985. Veliko je tudi zmag in skalpov v match raceu, dvobojevanju, in to proti jadralcem, ki so že sodelovali na America's Cupu. Veliko je bilo posamičnih zmag na SP ali v tornadu, letečem holandcu ali v 49erju. Tudi kakšna zmaga na Barcolani ali Centomiglii je sladka,« je Puh miselno pobrskal po vitrini z lovorikami.