CELJE – Takšne so poslovilne tekme, polne čustev, spominov in spektakelsko-zabavne note. V petek se je v celjskem Zlatorogu pred 4000 pari oči zvedavih gledalcev odvilo poslovilno dejanje legendarnega vratarja Dejana Perića, v ognjemetu zvezdnikov in privlačnih rokometnih potez je 42-letnik sklenil bogato igralsko pot. Ob pestrem zabavnem programu in mnogo darilih, tudi iz Veszprema, kjer je prav tako nastopal, so Perkejev dres, s katerim je leta 2004 s Celjem Pivovarno Laško in leto pozneje z Barcelono postal evropski klubski prvak – prešil je grb na njem –, na dobrodelni dražbi za invalida s cerebralno paralizo prodali za 450 evrov. V ekshibicijski paradi je Perićevo moštvo proti Celju Pivovarni Laško zmagalo s 26 : 23, Dejan je po polčas – igrali so dvakrat po 20 minut – branil za vsakega. V 12. minuti in 4. sekundi, kako simbolično, Perić je nosil vratarski dres s številko 12, njegovi povabljenci so oblekli prav tako drese s številko 12, pa je sledil tehnični premor, ko so Perićevi na igrišču spili – pivo. Legendarni vratar je ob zvokih sirtakija pol kozarca ponudil še čuvaju vrat Celjanov Urbanu Lesjaku.
Dejan Perić se je po zabavni igri še z družino usedel v fotelj na igrišču in tako ponazoril, da bo imel v igralskem pokoju, v celjskem klubu sicer ostaja v organizacijski strukturi, več časa tudi za najdražje. Ob slovesu je bil zelo čustven, tudi solze so izdale čustveni naboj, njegovo podobo pa so kot enega od vrhuncev večera dvignili pod strop Zlatoroga. »Za takšne tekme se človek ne more pripraviti. Imel sem to zadovoljstvo in čast, da odigram svojo zadnjo službeno tekmo v klubu, s katerim sem doživel najlepše trenutke v karieri. Po tem sem izpolnjen, zadovoljen in srečen, organizacija je bila na najvišji ravni. Imel sem priložnost, da pripeljem prijatelje, ki sem jih želel, in žal mi je, da nekateri moji soigralci niso mogli priti. A zbrala se je moja družina, starši, prijatelji, občinstvo. Vsi, ki so mi v letih igranja dajali toliko sreče in zadovoljstva. Hvala vsem, da so bili vsa ta leta z menoj. Življenje gre naprej, a ena lepa stran je zaprta, na katero sem zelo ponosen, in upam, da bo prihodnost, korak za korakom, prav tako uspešna,« je legenda povedal za uvod. Kateri je bil najlepši trenutek v karieri? »To se je zgodilo točno pred letom dni. Oče mi je ob neki priložnosti rekel, da se, čeprav sem imel dolgo kariero in bil v vseh teh velikih klubih, ki so osvajali lovorike, kot človek absolutno nisem spremenil. To je največji kompliment, kar se jih lahko dobi. Na to sem zelo ponosen.« Kaj pa najslabši spomin? »Vsi ti trenutki so vezani na poškodbe, operacije. Običajno bi rekel, da so najgrši trenutki povezani s porazi, a so stvari, ki so pomembnejše od zmag in porazov. Imel sem sedem operacij, ki so bile posledice dela, velikih naporov in vsega drugega, kar spremlja vrhunski šport. A te so me naučile, da spoznam samega sebe in ljudi okoli sebe in, na koncu, da se učvrstim ter iz vsega pridem še bolj pripravljen in močnejši,« je še povedal Perke.
Želijo mu prijeten pokoj
Športni direktor Celja Pivovarne Laško Roman Pungartnik je spet okusil rokometno igrišče. Kakšen občutek je bilo odigrati takšno tekmo? »Uf, po vsem tem času iz pokoja ... Ne, dober občutek je. Mislim, da je bilo zelo lepo videti polno dvorano, res svetovne zvezde v Celju, to se ne zgodi vsak dan. Na koncu koncev pa je bil poseben dan, vsak športnik si zasluži takšno slovo, Dejan še posebno, tukaj ni treba izgubljati besed. Kaj je, kaj pomeni, ne samo za naš klub, ampak tudi za slovenski rokomet. Zelo sem vesel, da se je zgodilo tukaj, da sem bil tudi jaz del spektakla. Da, občutki so zelo lepi, po drugi strani pa bi rekel tudi žalostni, kajti poslovil se je velik človek. Ampak, hvala bogu, še naprej bo ostal v rokometu, in to je pomembno.«
Nekdanji krožni napadalec Celjanov Alvaro Načinović se je najprej v VIP-prostoru odžejal s pivom, potem pa dejal: »Zelo sem srečen in zadovoljen, da sem bil del te prireditve. Da smo našega Dejana na ta način poslali v pokoj. Je vrhunski človek, vrhunski športnik, prijatelja sva dolga leta, zato sem počaščen, da sem bil del te prireditve. Na žalost nisem mogel teči, in to pomeni, da nisem ravno sodeloval pri igri. A biti del te ekipe je bilo veliko zadovoljstvo. Lepo mi je tudi po drugi strani, ker sem po dolgih letih prišel v Celje. Spomnil sem se vseh lepih trenutkov, ki sem jih tukaj preživel, v Celje sem prišel pred dvajsetimi leti in dosti tega mi je prešlo skozi glavo. Vrejo spomini in to je to. Periću želimo prijeten pokoj.«
Tudi nekdanji celjski bombarder Pepi Manaskov je imel kaj pripomniti. Še vedno imate udarec, smo ogovorili 48-letnika. »To je ostalo še iz mladosti,« se je pošalil Makedonec. »Občutek je bil strašen. V čast mi je bilo, da sem bil na slovesu Dejana Perića, del tega spektakla. To si je v popolnosti zaslužil, pustil je globoko sled, ne samo na območju nekdanje Jugoslavije, temveč tudi v Evropi. Kot športniku, človeku in tovarišu mu gre vsa čast, ima vse atribute športnika.«
