Osvaja naslove za Slovenijo, prave podpore pa ne dobi

Lokostrelstvo ni ravno šport širših ljudskih množic. Je pa panoga, v kateri imamo tudi Slovenci svojo junakinjo. To je 27-letna Ana Umer, dvakratna zaporedna evropska prvakinja v poljskem lokostrelstvu, tuje ji ni niti tarčno lokostrelstvo, v tej disciplini jo čez teden dni čaka svetovno prvenstvo v Mehiki. »Težje je braniti kot osvajati naslov,« nam zaupa Ana, ki je imela težjo nalogo tudi zato, ker je naslov najboljše v poljskem lokostrelstvu na stari celini branila v Sloveniji, evropsko prvenstvo je bilo v Mokricah. »To je bil velik izziv zame,« prizna Primorka, ki ne skriva, da je bilo tudi nekaj treme, ki pa očitno ni škodila. »V pomoč mi je bila dobra vizualizacija, vse sem predvidela. Zato mi je bilo vse domače, brez stresa. Dejansko je bilo lepo streljati pred prijatelji, ki so navijali zame,« še pove.

Fizični napor

Tarčno lokostrelstvo poteka na športnih terenih. Razdalje streljanja (med 20 in 90 metri) so natančno določene, razlikujejo se glede na spol in starost. Na vsako razdaljo se izstreli po 36 puščic. »Tekmuje se v gozdu, ves čas se premikamo po težavnem in razgibanem terenu. Tarče so različne – dejansko sami ocenjujemo razdalje. Fizično je to precej naporno, panoga pa je zelo razgibana,« pove Ana.

Oče Iztok

Naša šampionka se je lokostrelstvu zapisala v otroštvu, ko je začela obiskovati lokostrelski krožek na OŠ Antona Ukmarja v Kopru. Da se je vpisala, gredo zasluge očetu, žal že pokojnemu novinarskemu kolegu Iztoku Umerju. »Z očetom sva dostikrat na njivi delala loke. S puščicami sem streljala v zalivalnike. Ker je oče videl to strast, me je vpisal v krožek. Tudi zato, ker je na enem od svojih delovnih akcij, poročanj, srečal nekdanjo sošolko Ireno Rosa, ki mu je povedala za ta krožek. Večno bom hvaležna očetu in Ireni,« pove Ana, ki je svojčas uspešno igrala tudi violino. Pri krožku je začela z golim lokom, potem pa je hitro pri njej zrasla želja, da se preizkusi z ukrivljenim. Da bi se to zgodilo, se je bilo treba vpisati v lokostrelski klub. Še danes je članica Lokostrelskega kluba Ankaran.

V Tokio 2020

»Hočem na olimpijske igre,« je jasna in odločna Ana, ki lahko pride na olimpijado s tarčnim lokom, ki je olimpijska disciplina. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Mehiki bi rada med 16 najboljših! Ni pa lahko priti na olimpijske igre. Zaveda se, da je pomembna tudi sreča. Te na zadnjih kvalifikacijah za Rio 2016 preprosto ni imela. Zato je v boju za 16 najboljših naletela na poznejšo zmagovalko kvalifikacij. Do leta 2013 so nad njeno športno kariero bdeli trenerji Vlado Rosa, Matija Žlender in Samo Medved, potem je dve leti in pol delala sama, predvsem pa se je po operaciji rame naučila poslušati sebe in svoje telo. »Ugotovila sem, kaj je zame optimalni trening, da sem lahko kakovostna,« nadaljuje Ana, ki se je lani srečala tudi s korejskim strokovnjakom. »Človek misli, da vse ve. Pa sem po tem srečanju spoznala, da se moram še veliko naučiti, predvsem pa sem ob sebi potrebovala človeka,« je povedala naša sogovornica, ki ji zdaj pomaga trener Matej Zupanc, selektor mladinske in kadetske reprezentance.

Vse svoje prihranke za šport

Treningi niso hec ali mačji kašelj. Ana vadi po šest ur na dan, 4 do 6 z lokom, potem še v fitnesu, da krepi telo. Redno hodi k psihologu in fizioterapevtu, ki ji pripravljata glavo in telo za napore, ki jih prinaša profesionalna športna pot. »Žal še nisem zaposlena v Slovenski vojski. Upam, da mi kdaj to uspe,« potiho pove Ana, ki bi ji pomoč države (svoje bo morala narediti še lokostrelska zveza) prišla še kako prav. Zaveda se, da je stara 27 let, da se ji včasih oglasi tudi materinski čut.

»Srečujem se z drugačnimi idejami kot pred leti. Vse, kar sem imela, sem vlagala v lokostrelstvo. Oddala sem tudi prošnjo za olimpijsko štipendijo. Če mi uspe, bi mi bilo precej lažje,« pove Ana, ki se zaveda, da bo morala konec tega meseca narediti realen obračun sama s sabo. Vztraja in se bori. Pri tem je poštena do sebe. Zato je napočil trenutek, da ji nekdo zgoraj to povrne in jo nagradi.