Najuspešnejši slovenski športnik (15 članskih medalj – štirje svetovni in en olimpijski naslov), letos je dopolnil 40 let, Iztok Čop je po olimpijskih igrah v Londonu sklenil svojo športno pot. A tudi v prihodnje bo ostal blizu veslanju. »Polno sem zaposlen,« nam pove ob našem klicu. Lovili smo ga nekaj dni, kar je dokaz, da se mu v teh dneh veliko dogaja.
Sprememba urnika
»Pripravljam se za prihodnost. Verjamem, da bo uspelo, traja pa malce dlje, kot sem pričakoval,« pravi. Pa ne da bi se mu mudilo, le izziv je tak, da bi se ga takoj lotil, predvsem pa, da si spet lahko uredi dan kot običajno. Enkrat športnik, vedno športnik, bi lahko rekli. Po novem naj bi zagotavljal strokovno pomoč svetovnim veslačem, skrbel naj bi tudi za skavtinge. Vse je odvisno od proizvajalca čolnov, ki je pripravljen investirati v to. Resnega posla se je lotil v časih, ki so vse prej kot naklonjeni takim projektom. »Podjetje imam že 10 let, ravno v zadnjih štirih letih se je vse obrnilo na glavo.«
Kljub temu je sprememba v športno-poslovnem okolju vplivala tudi na družinski urnik Čopovih. Iztok se vsakič znova veseli vikendov, ki so povsem družinski. Ne zgodi se več, da bi oče Iztok odšel na trening, ko bi družina, žena Petra ter hčerki Ruby in Amber, šele sedala k zajtrku, zdaj jedo in dan načrtujejo skupaj. Čoln pogreša, na Bled pa ne hodi, saj ima doma vse za trening.
Ambasador veslanja
Pred dnevi je postal ambasador veslanja. Te vloge je vesel, pravi, levji delež naloge pa ima tako ali tako veslaška zveza, »jaz pa sem tu, da pomagam«. Zaveda se odgovornosti do družbe, ki mu je omogočala, da je postal izjemen športnik: »Prav je, da poskušam nekaj vrniti.« Prizna, da je med kariero večkrat bentil nad razmerami, a če potegne črto, je od športa precej dobil.
Pohvali OKS in sodelovanje z Adeccom, več pa je pričakoval od ministrstva, ki ga vodi Žiga Turk, prej pa je bilo pod taktirko Igorja Lukšiča. »V zadnjih štirih, petih letih se ni nič spremenilo. Razočaran sem. Imam občutek, kot da ministrstvo ne dela v korist športnikov. Kot da je samo sebi namen,« brez dlake na jeziku oriše razmere. Hvaležen je le dejstvu, da športnik po koncu kariere še dve leti ohrani status, ki mu omogoča določene ugodnosti in evre.
»Upam, da je to začetek konca krize. Menim, da gre bolj za moralno krizo. Saj bi mi vsi stisnili pasove, a bi morali vedeti, kako se bomo izkopali iz tega … Zdaj nihče ne ve, kaj in kako,« v svojem slogu okrca trenutne razmere v državi. Ogorčen je nad nenehnimi grožnjami, dovolj ima tudi upravljavcev države, saj so ga razočarali. Ker je december čas dobrih želja, se temu pridruži tudi Iztok: »Vsi od prvega do zadnjega se moramo boriti za boljši jutri, ne pa da se zgodi, da bodo tisti pri koritu spet pomolzli, kar je ostalo. Tega je ljudem dosti …«