Olimpijina praksa moti druge slovenske klube

Ljubitelji košarke v Ljubljani so si za hip oddahnili, v Košarkarskem klubu Union Olimpija pospešeno sestavljajo ekipo za novo sezono, trener Gašper Okorn pa za prve dni septembra napoveduje prvo pripravljalno tekmo. Pestro je tudi v pisarnah kluba, kjer je glavna tema enostavna prisilna poravnava. Za takšno reševanje dvomilijonskega dolga so se odločili zavoljo nakopičenih terjatev in insolventnosti. Postopek je stekel 7. julija, do 7. novembra letos pa mora Olimpija prepričati najmanj 50 odstotkov upnikov, ki predstavljajo najmanj 60 odstotkov navadnih terjatev. V nasprotnem primeru je možno životarjenje kluba v nedogled ali pa celo stečaj. Tega slednjega si ne želi nihče, takisto pa upnikom ni pogodu, da bodo v naslednjih dveh letih dobili 20 odstotkov prigaranega, zasluženega...

Trenerji in igralci

Olimpijin seznam navadnih upnikov je dolg, obsega kar 190 imen. Po podatkih Ajpesa, Agencije RS za javnopravne evidence in storitve, je najvišji dolg od Nove Ljubljanske banke, saj še ni poplačan kredit. A si bankirji ravno ne belijo glave. Tudi če bo prisilka uspešna. Košarkarski klub bo rešilo poroštvo BTC, ki bo v vsakem primeru poravnal dolg do banke in klubu vnovič rešil rit. Med upniki so številni trenerji (Gašper Potočnik, Memi Bečirovič, Aleš Pipan, Aleksander Sekulič, Janez Drvarič), košarkarji (Vlado Ilievski, Dino Murić, Luka Rupnik, Sava Lešić, Jaka Brodnik, Gregor Hrovat) in menedžerske agencije (Reval, D.A.M.S.). Prvi in drugi niso dobili zasluženih plač, agencije pa ne svojih provizij. Olimpija več kot 15 tisočakov dolguje pomožnim sodnikom, 14.215 evrov Košarkarski zvezi Slovenije. Povrhu vsega je košarkarska zveza Olimpijo suspendirala, ker Ljubljančani do 16. junija letos niso plačali 15.723,47 evra Laščanom. Zlatorog bi moral iz naslova odškodnine za Alena Omića na podlagi sporazuma iz leta 2012 dobiti četrtino odškodnine. Pa se to ni zgodilo. »Prisilna poravna je način preživetja,« na vse skupaj pravi direktor Uniona Olimpije Matevž Zupančič, ki se z ekipo trudi in prepričuje upnike. Zaveda se, da jih čaka zahtevna naloga, a verjame, da bodo pripomogli k obstoju kluba bogate zgodovine. »Ne, vse je OK in v skladu s procesi,« odvrne na vprašanje, ali hočejo danes zastopniki igralcev vnaprej denar vedoč, da pošiljajo košarkarje v klub, ki ni ravni redni plačnik.

Bo to praksa za druge?

Med slovenskimi prvoligaši se je v minulih tednih razvila ostra debata o tem, ali so v enakovrednem položaju kot Union Olimpija, ki se bo rešila (večine) dolgov in nadaljevala tekmovanje v rangu, kot je bila poprej. V domačem prvenstvu kot ostali, ki so redno izpolnjevali svoje obveznosti (ali jih še v teh mesecih) do igralcev, trenerjev, dobaviteljev in košarkarske zveze (mimogrede: klubi so ji bili junija letos dolžni cca. 350.000 evrov!). Tudi zato je (morda) Union Olimpija dobila »le« pogojno licenco za nastop v domačem prvenstvu v novem prvenstvu. Pojavlja se celo ideja, da bi morali (Košarkarska zveza Slovenije ali pa Združenje prvoligašev) sprejeti pravilo, da bi moral klub po prisilni poravnavi začeti sezono nivo nižje, kot je zadnjo končal. Sicer se lahko zgodi domino efekt, klubi (večina ni v najboljši finančni kondiciji) bodo množično začeli segati po preprosti prisilni poravnavi, zgodilo pa se jim ne bi nič. To je zagotovo tema za združenje prvoligašev, ki se bo moralo sestati in sprejeti pravila. Sicer se lahko slovenska klubska košarkar izrodi... V minulem letu in pol se je na slovenski prvoligaški sceni zgodilo precej stvari. En klub je šel sredi sezone v stečaj, eden je prostovoljno sestopil iz prve v drugo ligo in eden je šel v prisilno poravnavo, za nameček je s pomočjo enostavne prisilne poravnave preživel tudi ljubljanski Slovan. Naključje ali ne: vsi ti klubi so (ali še bodo) nadaljevali ligo nižje (Elektra, Grosuplje, Slovan), Maribor Messer pa je propadel.