Olimpije ne morejo voditi ljudje, ki niso iz košarke

LJUBLJANA – Maribor je veliko dal slovenski košarki. Med tistimi, ki prihajajo iz štajerske prestolnice in so opozorili nase ter imeli pomembno besedo pod koši ne le v Sloveniji, ampak tudi v nekdanji državi, je zagotovo danes 84-letni doktor košarke Mik Pavlovič. Še zdaj velja za prvega doktorja družbenih ved s področja kineziologije v košarki pri nas. Kje je Mik, kaj počne, se sprašujejo mnogi. Srečali smo se v Ljubljani. Dr. Pavlovič je še pri močeh, v teh dneh pa zbira podatke za Abecedarium košarke. »V malem priročniku bi rad zbral vse, kar je bilo prvega v naši košarki. Prvi klub, prvi reprezentant in tako najprej. Precej podatkov bo treba preveriti,« napove še nekaj izpod svojega peresa.

Bil je nogometaš

Za košarko ga je navdušil njegov profesor telesne vzgoje Boško Marinič na 1. mariborski gimnaziji. V tistih letih je Pavlovič igral tudi nogomet pri Braniku. »Boško nas je zastrupil s košarko. Zjutraj pred šolo smo imeli celo svojo ligo,« se Mik rad spomni dni v rodnem Mariboru, ki pa ga je hitro zapustil. Odšel je na študij v Ljubljano. To je pomenilo, da je odprl tudi novo poglavje v košarkarski biografiji. Za štiri leta (1950–1954) je oblekel dres AŠK Olimpije. »Bil sem branilec, ki pa ni bil ravno pri metu, saj nisem imel prave roke. Premogel sem razvito motoriko, precej skokov sem zbral,« se pohvali Mik in spomni na čase, ko so še igrali na igrišču Pod kostanji. Vztrajal je štiri leta, potem žoga in študij nista šla več z roko v roki. Odločil se je za akademsko pot. Sprva je obiskoval arhitekturo, tako kot doajen slovenske in jugoslovanske košarke Boris Kristančič. Potem se je odločil za fakulteto za šport in jo uspešno končal. Košarki pa se ni odrekel. Rad jo je imel, čutil je, da ji lahko še mnogo da. V Olimpiji so ga imenovali za trenerja mladincev, bil je tudi Kristančičev pomočnik. Z ljubljanskimi mladinci je postal državni prvak, v tej generaciji je tedaj precej obetal Lan Brenk. Samostojno je Olimpijo vodil šest let, nazadnje v sezoni 1969/70. V klubu je ostal do leta 1980, ko je še zadnjič predsedoval strokovnemu svetu, moštvo pa je vodil Bogo Debevec. »Vodenje Olimpije je lepo delo, a tudi naporno in zahtevno,« pravi Pavlovič, ki je bil s Kristančičem prvi, ki je v Ljubljani uvedel dva treninga na dan, če so hoteli slediti konkurenci. »Prek fakultete smo poznali ruske metode, ki so slovele po tem, da se je veliko treniralo. Olimpija je v mojih časih igrala hitro in ustvarjalno košarko,« nadaljuje Pavlovič, ki je imel v ekipi številne ase (Daneua, Logarja, Žorgo, Verbiča, Bassina). »Bistvena je bila distanca,« Pavlovič izpostavi pomen odnosa, ki ga je gojil z igralci, ki so bili po pravilu celo starejši kot on. V pomoč pri vodenju moštva so bili različni strokovnjaki. Eden teh je bil prav gotovo dr. Slobodan Macura - Slobo, ki mu je znal večkrat pravilno svetovati, kako z igralci. Prav so mu prišli nasveti profesorja Jožeta Šturma. Od nečesa je bilo treba tudi živeti. Pavlovič ne skriva, da se mu je dobro godilo. Ko je prišel v Olimpijo, je dobil stanovanje. Ko je šel za trenerja, so mu uredili status tako, da je formalnopravno postal sekretar kluba, dejansko pa je prejemal dinarje za vodenje članske ekipe. V tistih časih so v Olimpiji na pobudo tedanjega predsednika Ivana Helerja uvedli posebne dohodke igralcev, ki so jih imenovali hranarina.

O košarki študiozno

Ob praktičnem udejstvovanju je Pavlovič vlagal precej energije v akademsko teoretično plat košarke. Leta 1973 je v Zagrebu magistriral s temo Ocenjevanje stopnje košarkarske motorike in predvidevanja uspeha igranja. Štiri leta zatem je prav tako v Zagrebu pri profesorju Kosti Momiroviću zagovarjal doktorat z naslovom Struktura taktičnega mišljenja košarkarjev. »Večkrat sem razmišljal, zakaj sem se tako intenzivno vključil v te akademske vode. Res je, da me je vedno gnalo, da sem veliko bral. Pogosto sem bil v stiku z Dragom Ulago, ki je na tem področju prednjačil. Začel sem obiskovati seminarje,« Pavlovič pojasni, kaj ga je gnalo k odkrivanju košarke in beleženju ugotovitev ter spoznanj. Do leta 1990 je predaval v Sarajevu, Zagrebu in Novem Sadu. Osrednji interes raziskovanja je usmeril v teorijo in metodiko treniranja in taktičnega mišljenja igralcev. Objavil je več kot 50 publikacij in deset knjig. Predaval je tudi na fakulteti za šport v Ljubljani. Pri profesorju Adiju Klojnčniku je bil sprva asistent, družno pa sta napisala prvo slovensko košarkarsko knjigo Košarka za začetnike, leta 1988 je izdal videokaseto A-B-C košarke.

Tradicija, selekcija, denar

Skozi proučevanja je prišel do dveh pomembnih spoznanj. Trdi, da je treba pri igralcih razvijati motoriko v situacijskih treningih ter da je taktika večplastna, deli pa se na individualno (igralec posamezno), skupinska (2–3 igralci) in kolektivna (4–5). »Prav kolektivna taktika je pri letošnji ekipi Union Olimpije povsem pri dnu. To se vidi pri obrambnih akcijah, kjer ni pomaganja ali prevzemanja in rotacij. Vsak drži svojega igralca. Ekipa, ki jo ima Olimpija, bi lahko igrala bistveno boljše, predvsem pa v obrambi. Nedopustno je, da dobivajo toliko točk. V zakup je treba vzeti le to, da je kar nekaj mladih obetavnih igralcev, ki morajo še veliko trenirati,« dr. Pavlovič znanje iz teorije aplicira na prakso. V minulih desetih letih je bil pogosto kritičen do ljubljanskega kluba. »Pa saj sem še vedno kritičen,« nas popravi in hipoma navrže tri stebre, ki morajo držati pokonci resen in urejen klub. Po Pavloviču sodobnega kluba ni brez tradicije, pravilne selekcije in urejenega financiranja. »Domicil kluba bi morala ostala Hala Tivoli. Stožice si je treba zaslužiti s kakovostjo, tam smo že bili, zdaj tja ne spadamo,« Pavlovič podkrepi misel. »Olimpija nima ravno sreče pri selekcioniranju kadrov, ki vodijo klub. Na vodilnih mestih ne morejo biti ljudje, ki niso nikoli delali v košarki ali celo v športu. To se zdaj dogaja v Olimpiji,« opozarja Pavlovič, ki pravi, da mora klub iskati cekine na več koncih in virih, ter si želi, da bi imela Olimpija vnovič markantnega predsednika. Na tem položaju vidi Igorja Merviča, direktorja podjetja Spar Slovenija. »Košarko pozna, uspešno vodi podjetje,« Pavlovič navrže dva močna argumenta. Ko pobrska po zgodovini, spomni še na Miloša Kovačiča, ki je premogel izjemen nastop, s katerim je takoj prepričal sogovornike. »Tudi Ruse!« pripomni.

Vplivni Slovenci

Med letoma 1966 in 1977 je bil član strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, nato je dobil mandat, da je ta svet tudi vodil. Slovenija je imela velik vpliv, predvsem pa zaslugi Borisa Kristančiča in dobre organizacije svetovnega prvenstva leta 1970. »Cenjeni in spoštovani smo bili na tujem. Spomnim se obiska na sedežu Fibe v Münchnu. Uršula, tajnica Williama Jonesa, je bila navdušena nad Slovenijo. Prišli smo iz male države, a smo imeli velike ljudi,« pripoveduje Pavlovič, ki pa obžaluje, da so se po svetovnem prvenstvu 1970 v Ljubljani številni posamezniki in podjetja utrudili, trpela pa je košarka. »Nekaj podobnega se je zgodilo po evropskem prvenstvu v Sloveniji leta 2013. No ja, svoje je dodala še kriza. Zato smo tam, kjer smo,« vleče paralelo med letoma 1970 in 2013. Od rojakov pričakuje, da so pri uresničitvi idej agresivnejši. »Pozitivno agresivni. Da znamo prvi prepoznati in odpreti problem. Po tem smo bili znani v času nekdanje skupne države,« Nekaj misli nameni tudi Košarkarski zvezi Slovenije, ki se je tako kot klubi zaradi vojne med Fibo in evroligo znašla v navzkrižnem ognju. Še kako prav bi nam prišel kleni um Borisa Kristančiča. Ne preseneča dejstvo, da je nekatere pošteno strah, ali bodo naši vnuki še igrali košarko. »Kam gre slovenska košarka in kaj bo z njo, je težko napovedati. Vem pa, da moramo določiti smer in se je potem držati. Predvsem je treba dati košarko košarkarjem,« za konec navrže Pavlovič, ki ponedeljke in petke redno preživlja v Hali Tivoli. Z družbo razpravlja o časih, ki so mimo, in mlade opozarja na pasti, ki prihajajo.