Olimpija se vrti v začaranem krogu, predsednik kluba pa ne more oditi

Sinoči je Union Olimpija v dvorani Tivoli odigrala svojo prvo domačo uradno tekmo v novi sezoni s črnogorskim Mornarjem, novincem v regionalni ligi ABA. Tivoli hrani spomine na trofejne čase ljubljanske košarke. Danes se ljubitelji košarke te nostalgije oprijemajo kot pijanec plota. Toda to je zgolj beg pred realnostjo, ki je trda, neprijetna, kruta, a bolj ali manj posledica tega, kar se je dogajalo v zadnjih 20 letih. »Domicil kluba bi morala ostala hala Tivoli. Stožice si je treba zaslužiti s kakovostjo, tam smo že bili, zdaj tja ne spadamo. Union Olimpija nima ravno sreče pri selekcioniranju kadrov, ki vodijo klub. Na vodilnih mestih ne morejo biti ljudje, ki niso nikoli delali v košarki ali celo v športu. To se zdaj dogaja v Olimpiji,« je že lani na akutne probleme opozarjal dr. Mik Pavlovič, starosta slovenske in jugoslovanske košarke. Predsedniki, trenerji in direktorji so se menjavali kot po tekočem traku.

Direktor kluba terja 30,87 evra

Zdajšnji vodstveni dvojec predsednik Jani Möderndorfer in direktor Matevž Zupančič se je ob gromozanski podpori sponzorjev lotil finančne sanacije kluba, ki je imel za pet milijonov evrov dolgov, zdaj so prišli na 2,2 milijona. Vedeti je treba, da so sponzorji od leta 1990 prispevali približno 50 milijonov evrov, letos pa so se dokončno naveličali zgodbe o zadolženosti. Za štirimi stenami so za isto mizo z vodstvom kluba razmišljali o prisilni poravnavi, potiho celo o stečaju in vnovičnem začetku. Na koncu so se odločili za poenostavljeno prisilno poravnavo. Postopek je stekel 7. julija, do 7. novembra letos pa mora Olimpija prepričati najmanj 50 odstotkov upnikov, ki imajo za najmanj 60 odstotkov navadnih terjatev. Če ta poravnava uspe, bo morala Olimpija 20 odstotkov, torej 450.000 evrov dolga, poravnati v dveh letih. Olimpijin seznam navadnih upnikov obsega 213 imen, kot razkriva evidenca Ajpesa, Agencije RS za javnopravne evidence in storitve. Med upniki je nekaj menedžerskih agencij, ki čakajo na svoje provizije, številni igralci, slovenska podjetja, državne službe, Košarkarska zveza Slovenije, gostišča in lokali. Med njimi najdemo tudi direktorja Matevža Zupančiča, ki mu klub dolguje 30,87 evra (!?).

»Prisilna poravna je način preživetja,« vsakič znova poudari direktor Zupančič, ki s svojo ekipo prepričuje upnike. Da gre za način preživetja, mu pritrdimo, če pomislimo na prisilno poravnavo, ki so se je lotili v Nogometnem klubu Koper. Tam naj bi s fiktivnimi računi poskušali opehariti Milana Mandarića, ki mu klub dolguje milijon evrov. V košarkarski Olimpiji gre za očiščenje in postavitev na nove temelje. A kako to razložiti nekomu, ki je z delom ali storitvijo v klubu zaslužil denar, Olimpija pa mu ga ni izplačala? Težko, zelo težko. Zupančič nam je v minulih šestih tednih tudi večkrat zatrdi, da proces prisilne poravnave teče. Torej se nekaj dogaja, poskušamo razumeti iz tega. Zato smo poklicali nekaj upnikov, skupni imenovalec vseh pogovorov pa je bil, da jih iz Olimpije glede poravnave ni klical nihče! V enem od podjetij, ki delujejo v Sloveniji, so povedali, da bi radi videli, kako bo Olimpija rešila ta dolg z njimi. Govorili smo tudi z igralcem, ki je nekdaj blestel v dresu zmajev, a se ni nič premaknilo z mrtve točke. Podobno je tudi v primeru enega izmed oglednikov igralcev, ki je bil na plačilni listi ljubljanskega kluba.

Od prisilke do stečaja

V poslovno-pravniških krogih nas poučijo, da je težko napovedati, ali bo prisilna poravna uspešna ali ne. »Gre za idealen instrument, kako je Olimpija preživela štiri najtežje mesece. Vsi vemo, da je v športnih klubih najmanj denarja ravno od julija do oktobra. Potem se že nabere sredstev. V teh mesecih Olimpija ni bila blokirana, lahko je sklenila nove pogodbe in normalno začela sezono,« nam še navrže dober poznavalec razmer na slovenski klubski športni sceni. To res ni daleč od resnice. Če Olimpija do 7. novembra prepriča dovolj upnikov, pa je godna za nov začetek.

Kaj pa v nasprotnem primeru, nas zanima. »Vsak upnik lahko predlaga uvedbo stečajnega postopka, vendar mu bo uspelo le, če so izpolnjeni zakonski pogoji, predvsem pogoj nelikvidnosti ali plačilne nesposobnosti. Ob tem mora upnik plačati predujem za začetek stečajnega postopka. Tudi dolžnik ima seveda možnost sodelovati v takšnem postopku, predvsem dokazovati, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo stečajnega postopka. Na tem mestu bi veljalo razmisliti o smotrnosti stečajnega postopka, saj športni klubi navadno nimajo večjega premoženja (le rekviziti, pisarniška oprema in kaj podobnega), ki je del stečajne mase, iz katere se poplačajo upniki,« nam je pojasnil odvetnik Blaž Bolcar. V primeru stečaja upniki torej ne bi dobili tako rekoč nič.