Odslovljen z ležalnika

Trenerji imajo smisel za humor. Po navadi ob kavi, ko sediš z njimi, slišiš tudi, ko se šalijo na svoj račun: »Imamo dve vrsti trenerjev, ene, ki so že zamenjani, in druge, ki jih bodo še zamenjali.« Pa tudi, da ima trener vedno pripravljene kovčke. Takšna je realnost, vprašanje pa je, kako se v njej znajti. V nogometni ligi prednjačijo tuji strokovnjaki, v košarkarski ligi Telemach (še) ne, a prisoten je trend, ki to nakazuje. V ligi Telemach tekmuje 12 klubov, kar štirje so se to poletje zahvalili za delo slovenskim trenerjem in imenovali tuje strokovnjake.
V Elektri in Krki so menjali že med sezono, ko sta vodenje ekip prevzela Rajko Rituper in Gašper Potočnik. Pričakovati je bilo, da svojega dela v novi sezoni ne bosta nadaljevala. Gašper Potočnik se je poslovil od Krke, nasledil pa ga je, to je treba priznati, preverjeni in v Sloveniji dokazani Aleksandar Džikić. V Šoštanj je prišel nekdanji srbski košarkar Ivan Smiljanić, v Šentjurju so se odločili za Hrvata Ivana Stanišaka, saj se je dozdajšnji trener Tajfuna Damjan Novakovič zaradi boljših razmer preselil v Rogaško Slatino. Še najpresenetljivejša je bila menjava v Laškem, kjer je imel prejšnji trener Miloš Šporar še dveletno pogodbo. Kot je povedal, mu je športni direktor Miljan Goljović kar z ležalnika z dopusta sporočil, da ni več trener. »To jemljem kot del našega posla in poklica. Morda je ostalo le nekaj grenkega priokusa zaradi načina, kako se mi je to zgodilo in mi je bilo sporočeno,« je dodal Šporar, ki ga bo zamenjal Srb Predrag Jačimović.

Ne delajo pod ceno

Številni zastopniki trenerjev so si enotni: cena je glavni razlog, kakovost je v drugem planu. »Krke ne gre metati v isti koš, saj je pripeljala trenerja, s katerim je žela uspehe, ne nazadnje pa Džikić ni neznanka na košarkarskem zemljevidu Evrope,« še dodajo. Klubi so danes prisiljeni gledati na vsak evro. Ko najamejo tujca, lahko le upajo, da so z njim zadeli. Tuji trener v slovenski ligi zasluži med 1000 in 1500 evri. Če k temu dodamo še stanovanje in hrano, smo hitro na dveh tisočakih. V slovenskem prostoru so brez dela številni domači trenerji, Sašo Filipovski, Tomo Mahorič, Zoran Martič, Aleksandar Sekulič, Gašper Potočnik, Miro Alilovič, Boris Zrinski, Bojan Lazić, Miloš Šporar, Sebastijan Kraševec, Tone Krump. Vsaj tretjina je takšnih, ki pod svojo ceno ne bi delala. Drugače povedano – raje ne delajo, kot da bi pod ceno.

Zmago Sagadin opozarja, da je bilo včasih težje priti za trenerja v Slovenijo, kot je to danes. »Danes je veliko preveč tujcev. Nič nimam proti vrhunskim strokovnjakom, ki nam prinesejo dodano vrednost in znanje. Včasih je tudi veljalo, da je moral tuj strokovnjak narediti dober izid doma, če je hotel k nam. Zdaj ni več tako. Ob tem imamo številne mlade nadarjene slovenske trenerje brez dela. Ne morejo se razvijati, s tem pa trpi tudi slovenska košarka.«

Treba pa je priznati, tuji trenerji so bili zelo uspešni pri osvajanju lovorik. Prvo je leta 2000 osvojil Hrvat Ivan Sunara, ki je bil državni prvak s Krko, ta je uvodne uspehe dosegala prav s trenerji z območja nekdanje Jugoslavije. Neven Spahija jih je v sezoni 2002/03 vnovič popeljal v evroligo, bili so drugi v pokalu Uleb ter državni prvaki. Vrhunec vsega je bila sezona 2010/11, ko je Aleksandar Džikić s Krko osvojil trojni naslov – superpokal, državni naslov ter zmago v pokalu evropskega izziva (EuroChallenge), Džikić je bil z Olimpijo državni in pokalni prvak. Lovoriko je osvojil tudi Hrvat Pino Grdović, ki je bil jeseni 2005 v superpokalnem obračunu z Olimpijo boljši od Zlatoroga, ki ga je takrat vodil njegov rojak Ante Perica.