Od prašnih cest Kenije do francoske slave

PARIZ – Kolesarska dirka Tour de France je, vsaj tekmovalno, minila mirno, vihar pa nas še čaka. V sredo bo namreč komisija francoskega senata objavila, kdo vse je, po naknadnih dopinških testiranjih starih vzorcev, v preteklih letih goljufal na francoski pentlji. A pred tem si je Britanec Chris Froome le prikolesaril to, za kar je letos na stoti Tour tudi prišel: namreč skupno zmago. »Dirka je bila boj prav vsakega dne. Nasprotni vetrovi, dež, dobri dnevi v gorah in tisti slabi ... Vsega je bilo, vse, kar je spadalo v stoto izdajo dirke, res je bila posebna. Težko se mi je bilo zbrati po vseh teh vsakodnevnih ovirah in po prihodu do točke, ko sem se dejansko zavedel, da sem zmagal. Bilo je zelo čustveno,« se je izpovedal Froome.

Drugi z Vuelte leta 2011 je lani za Bradleyjem Wigginsom, sotekmovalcem in privilegiranim članom iz moštva Sky, ki je kot prvi Britanec dobil dirko po Franciji, prišel do skupno drugega mesta na tritedenskem popotovanju po galski deželi. Letos je rumeno majico vodilnega oblekel po zmagi v osmi etapi, skupno jih je zbral tri, dve v gorah in eno v vožnji na čas. 28-letniku, rojenemu v Keniji, ki se je kot najstnik preselil v Republiko Južno Afriko, so se uresničile sanje. »Pot, ki sem jo opravil do semkaj, od jahanja gorskega kolesa na majhnih, prašnih poteh v Keniji do rumene majice na Tour de Franceu; to je težko opisati z besedami. To je neverjeten občutek,« je dodal kolesar, ki je z britansko licenco začel tekmovati leta 2008. Dve leti pozneje se je pridružil nebeškemu moštvu, kjer je vodja Dave Brailsford v njem prepoznal potencial za velike stvari.

Wiggins ga 
ni poklical

»Star sem 28 let in rad bi se vrnil na Tour in se spet potegoval za sam vrh, kolikor časa se bi lahko in kolikor časa bi imel motivacijo,« je zmag še lačen mož, rojen v Nairobiju, živi pa v Monaku z zaročenko in zastopnico, v Velsu (Wales) rojeno Južnoafričanko Michelle Cound. Nič čudnega, da si želi trijumfov, saj prihaja v najboljša kolesarska leta. Poleg tega pa je, kar je ključnega pomena za veliki Tour, odličen v kolesarjenju v klanec in vožnji na čas. Samozavestno pa tudi zatrjuje, da ni dopinško umazan in da so njegove zmage čiste. Navrgel je tudi, da razume pomisleke ob njegovi zmagi, letošnji Tour je bil prvi, odkar so Lanceu Armstrongu odvzeli sedem zaporednih zmag. »Tudi tisti, ki dobi stoti Tour, bo deležen iste mere kritične presoje. A samega me je kolesarski šport po eni strani tudi razočaral, izdal,« meni Britanec, ki je bil po slovitem petkratnem zmagovalcu francoske pentlje, Belgijcu Eddyju Merckxu leta 1970, prvi, ki je oblečen v rumeno majico dobil legendarno etapo s ciljem na Mont Ventouxu. Lani je do zmage pomagal Wigginsu, slednji, Tour je izpustil zaradi poškodbe kolena, pa ga, zanimivo, med letošnjo izdajo kroga po Franciji ni niti poklical.

Nima oplemenitene krvi

Novinar Sunday Timesa David Walsh, ki je razkrinkal Lancea Armstronga, pravi, da si Chris Froome ne zasluži obtožb, da je na Touru zmagal z uporabo dopinga. Walsh je v taboru njegovega moštva Sky preživel par tednov in trdi, da ni razloga za napad na Britanca. Novinar je govoril z enim od moštvenih zdravnikov Richardom Freemanom, prepričala ga je zgodba o Froomovem naglem napredku na dirki po Španiji leta 2011. Vsebnost Britančeve krvi v letih pred Vuelto in takrat je bila enaka, torej si ni pomagal z dopingom. Je pa Froome uspešno premagal vrsto krvne bolezni, ki jo povzroča parazit. Upravičeno, kot pravijo v Skyu, pa tudi uporablja zdravilo s prepovedanim kortikosteroidom, a mu je jemanje dovoljeno po pravilniku o terapevtskih izjemah.