Očka Uroš Slokar izganja evforijo iz naše slačilnice

Uroš Slokar je ob Nebojši Joksimoviču edini reprezentant, ki traja. Vse od leta 2005, ko sta Slokar in Joksa družno igrala na evropskem prvenstvu v Beogradu. To je bilo prvo košarkarsko tekmovanje, na katero so slovenski navijači romali kot k Mariji na Brezje ali na kak rock festival. Beograd je bil Slovenija v malem. Časi so se menjali, Slokar je bil vedno poleg, danes pa vnovič v naslovni vlogi pred svojim šestim evropskim prvenstvom. Dvakrat je igral tudi na svetovnem prvenstvu. Navdušeni računalničar ima danes 32 let.

Slokar je v Kopru dokazal, da je kot vino; več ko ima let, bolje se kosa s konkurenco. Do živega mu ne pride niti ritem treh tekem, kar je ponudil koprski turnir za pokal Adecco. Vse skupaj je dva tedna pred začetkom evropskega prvenstva že spominjalo na resno tekmovanje. »Kar naporno je bilo,« prizna Slokar. Pravi, da ni nikoli kalkuliral ali štedil moči. »Ko začneš tako, se ti lahko hitro maščuje.« Slovenija je na Obali po vrsti opravila z Ukrajino, Finsko in Italijo. Prav zmaga proti zadnji reprezentanci je bila sladka, slovenska ekipa pa je prijetno navdušila. Po tekmi se je smejalo vsem. Kar ni presenečenje, na to opozori tudi Slokar. »Ko igra steče in zmaguješ, se z vsemi razumeš. Ko gre žoga mimo, pa se hitro primeš za glavo,« meni mož, ki ga je na tekmi z azzurri navdušila obramba. »Energijo smo črpali ravno iz dobre defenzive, potem pa gradili naprej v napadu.« V teh letih je Slokar postal sila pragmatičen, tak je v igri, tak je pred mikrofonom, ne ovinkari, ne filozofira. »Šteje zmaga, ni dobre ali pa slabe zmage. Tega ne poznamo,« je odgovoril na komentarje, da so Ukrajinci padli po slabši igri, Finci in Italijani pa po precej boljši predstavi.

Učil se je od mojstrov

Slokar ima že pestro reprezentančno zgodovino, zbral je 70 uradnih tekem, ob tem pa se učil od mojstrov, kot so bili Rašo Nesterović, Erazem Lorbek, Matjaž Smodiš in drugi. »Ne morem izpostaviti enega. Sem jih pa pozorno poslušal,« je v znak spoštovanja do vseh mojstrov košarke, pri katerih je nabiral izkušnje in igral učne ure, odklonil, da bi izbral nekoga, od katerega je odnesel največ. »Imel sem srečo, da sem se učil od vrhunskih igralcev,« pa je ob koncu le vrgel vse v isti koš. Čez noč ni šlo, tudi Sloki je potreboval čas, da je prišel na raven, na kateri je danes. Ljubljančan je priznal, da tudi reprezentanti čutijo napredek v igri. »Napredujemo iz tekme v tekmo, a nas lahko že Srbi hitro postavijo na trda realna tla. Hitro lahko povesimo glave. A po drugi strani še kako dobro vemo, da smo sposobni igrati tudi proti takim reprezentancam,« Slokar napoveduje jutrišnji (v ljubljanskih Stožicah) in sobotni (v Banjaluki) obračun z aktualnimi svetovnimi podprvaki Srbi. Tudi v ligi NBA preizkušeni krilni center (v sezoni 2006/07 je bil član Toronta) je pred začetkom priprav postal očka, zato mu je selektor Jure Zdovc namenil nekaj dni očetovskega dopusta, za kar je Sloki šefu hvaležen. Še več, ima celo dovoljenje, da se lahko odpelje domov, če bi ga novorojenka in boljša polovica potrebovali. Se pa Sloki lahko dobro naspi v reprezentanci, saj mu ni treba sredi noči vstajati in previjati hčerke. »Pogrešam ju!« je skoraj s solznimi očmi priznal Uroš, ki pa je imel bučno podporo s tribun tudi v Kopru. Tam je za sina ponosno navijala mati Milica. »Prehitro je še. Če dovolimo evforiji prosto pot, bomo porabili preveč energije,« Slokar ob koncu zatrdi, da še ne misli na EP na Hrvaškem in prvo tekmo. Korak za korakom, je njegova deviza.