Domžalska košarka ima že vrsto let pomembno mesto v Sloveniji pa tudi v regiji. Za nameček bodo Domžalčani letos prvič zaigrali v Fibini ligi prvakov. Generacije so ponosne na izkupiček. Del zaslug, da se Domžalčanom dobro godi, pa gre zagotovo 62-letnemu Ladivoju Gorjanu. Danes je direktor kluba Helios Suns, energije mu ne manjka. »Košarka je šport, kjer si dejansko 24 ur v službi, pa nisi. Treba je biti vseskozi na preži,« pravi Ladi, kot ga kličejo prijatelji, na jutranji kavi pred športno dvorano v Domžalah. Od leta 2000 je bil športni direktor, pred dvema letoma pa je po prihodu novih lastnikov in šefov izgubil dobršen del pooblastil, danes pa se zadeve vnovič postavljajo na staro mesto, zamere so pozabljene, vrh domžalske košarke pa spet trobi v isti rog. V isti sapi priznava in izreka vse spoštovanje do Geralda Martensa in njegovih marketinških prijemov, ki so dali novega vetra Domžalčanom, ki so maja še drugič v zgodovini postali slovenski državni prvaki. Tega jim pred začetkom sezone in vseh peripetijah ni pripisoval nihče. »Minula sezona je bila splet okoliščin. Devet tujcev smo menjali. Nekaj pa je: kakovost je bila na naši strani, v pravem trenutku smo dobro zaigrali in zgrabili svojo priložnost. Ne sme pa biti ta sezona formula za uspeh,« smrtno resno opozarja Gorjan in spomni, da se je ekipa po Martensovem odhodu sprostila. Danes v Domžalah sestavljajo novo ekipo. Precej mirni pa niso. Zato je kriv spor v visoki košarkarski Evropi, kjer se za prevlado še vedno prepirata Fiba in Uleb in razprtijam ni videti konca. »Vse je obrnjeno na glavo. Preveč je neznank, saj klubi ne vemo, kje bomo igrali. Ko bo jasno, bomo lahko dokončno sestavili ekipo. Na srečo imamo na voljo plan B in C,« nadaljuje Gorjan. Kljub temu ima Helios nekaj prednosti pred konkurenco, saj že ima zajamčeno mesto v ligi prvakov. »To je super! Za Domžale je to nekaj več in nekaj novega. Nihče ne ve, ali se bo ta liga še kdaj igrala. A nekaj je jasno – v novi sezoni liga prvakov prihaja v Domžale. To bo zgodovinska sezona,« napoveduje Gorjan, ki ne skriva, da ravno zavoljo tega tekmovanja marsikateri košarkar raje obleče dres Heliosa. Po novem bo v Domžalah v prvi ekipi več prostora za domače igralce, trojec Vesel-Ožegovič-Bratec je že bil vključen v delo članske ekipe. Gorjan računa, da si še kdo izbori svoje mesto v članskem moštvu. »Imamo velik pogon, skoraj 700 otrok v 11 selekcijah. To je naše bogastvo,« opozarja naš sogovornik, prepričan, da so Domžale najbolj košarkarsko mesto v državi. Poleg Heliosa je v minuli sezoni v prvi ligi igral mestni tekmec Lastovka.
Mladi članski trener
Če Gorjan ne bi bil košarkar, bi igral kitaro ali harmoniko. Rodil se je v Ljubljani. Oče je bil iz Primorske, mati pa iz Kamnika. Za kratek čas sta delala v Ljubljani, potem ju je služba primorala, da sta se preselila v Mengeš, Ladi je upihnil prvo svečko na rojstnodnevni torti. Njegov oče je bil eden začetnikov narodno-zabavne glasbe, sam pa se je zapisal športu. Sprva je bil član Telovadnega društva Partizan Mengeš, navduševal se je nad orodno telovadbo. Ko so naredili ploščad, se je mladež tam zbirala, Ladi in kolegi pa so radi igrali košarko. Tudi klub so ustanovili in potem igrali v ligi. Leta 1976 se je preselil v Domžale, kjer je bil sprva igralec, potem pa trener. Vmes je do leta 1980 sklenil študij na fakulteti za šport v Ljubljani. »Po poklicu sem bil branilec, znan pa po tem, da sem znal igrati tudi s slabšo roko,« se spominja igralskih dni. Ko je bil star 25 let, je že vodil člane. Tomo Vaupotič se je poslovil, kratek čas je ekipo vodi Franc Benet (do 5. kroga v 2. zvezni ligi), potem so šefi kluba opravili menjavo. »Saj veliko niti razmišljati nisem mogel. Čeprav je bila polovica igralcev starejših od mene,« pove Gorjan. »V klubu so me kar na trdo prijeli, v upravi so bili Boris Zakrajšek, Mitja Šircelj in Uroš Slavinec. Rekli so, 'fant, tu si v službi, delal boš, kar ti bomo rekli. Zdaj boš začel s člani,'« Ladiju še danes v mislih odzvanjajo te besede. Delo je steklo, na vsaki od tekem je bil z njim na klopi tudi eden iz vodstvene garde. Ekipa je igrala v zvezni ligi, bila je republiški prvak. Vmes je služil še vojsko, bil je na Pokljuki, v Kranju in Postojni. Kot trener članov, mladincev, kadetov in pionirjev se je podpisal pod po njegovem mnenju najboljšo sezono v zgodovini kluba – pionirji so bili državni prvaki, kadeti 5., mladinci 2., člani pa v vrhu slovenske lige.
Leta 1990 v Olimpijo
Njegovo delo ni ostalo neopaženo, k sebi sta ga vabila Partizan in Split, na koncu se je leta 1990 odločil za odhod v ljubljansko Olimpijo. »Prepričala sta me Rado Lorbek in Zmago Sagadin,« razkrije, kako je postal vodja mladinskega pogona. V tem času je šlo skozi njegove roke precej košarkarjev. »To so bili časi, ko so mladi kar sami prihajali in trkali na vrata, ker so hoteli v Olimpijo,« je nostalgičen Gorjan, ki je številnim igralcem pomagal do uspeha. Eden teh je bil Gruzinec Vladimir Stepania. »Bil je zanimiv fant,« se ga spomni Ladi, ki je bil odločen, da se Stepi nauči slovensko. Klub je našel učiteljico, na prve ure pa je Vladimirja vozil prav Gorjan, potem ne več. Pozneje je izvedel, da sploh ni več prihajal. »Po dveh mesecih je izvrstno govoril slovensko, naučil se je na ulici, od prijateljev in znancev,« pojasni Gorjan, ki hvali Gruzinčeve atletske sposobnosti. Pri Gorjanu so vadili Boris Gorenc, Rado Trifunovič, Saša Dončić, Uroš Ivanović, Marko Tušek in drugi.
Na vrh z Memijem
Po petih letih je Gorjan prišel do direktorja Olimpije Iva Zorčiča in se poslovil od Olimpije. Zorčič ga je vprašal, zakaj se prepira z belim kruhom, Gorjan pa je že našel nov izziv. Njegovi Domžalčani ga niso pozabili, hoteli so ga vnovič v domačem klubu. Pri snubljenju je bil najbolj vztrajen tedanji direktor kluba Sandi Kraševec. V desetih letih se je zgodilo marsikaj, tudi v regionalno ligo so se barvarji uvrstili v sezoni 2003/04, do zdaj so sedemkrat igrali v elitni druščini. »To so bili naporni časi. Čez noč smo postali ABA-ligaš, obnovili smo dvorano, obilo dela sem imel z ekipo. V tistih časih sem spal po tri ure. Tako ni šlo naprej,« prizna Gorjan, ki je po desetih letih našel naslednika. Z izbiro je zadel – Memi Bečirovič in moštvo so leta 2007 osvojili dvojno krono. »Memi je naredil izvrsten posel. Že takrat je imel izjemen smisel in občutek za košarkarje in igro,« hvali svojega naslednika. Tudi v naslednjih sezonah so ostali Domžalčani v zgornjem domu slovenske klubske košarke.
Prvi selektor
Poleg klubske scene je bil aktiven v reprezentančnih selekcijah. Ko se je Slovenija osamosvojila, je Zmago Sagadin prevzel skrb za člansko vrsto, Sergej Ravnikar za ženske, Gorjan pa za mlajše. Bil je prvi selektor reprezentance do 22 let, ki je 1994. igrala na domačem evropskem prvenstvu. »To so bili časi, ko je Olimpija prevzela primat, saj je bila najbolje organizirana. Pomagala je Košarkarski zvezi Slovenije, ki je potrebovala kar nekaj let, da se je kadrovsko okrepila,« pove Gorjan, ki ima še zdaj v košarkarskih vrstah nekaj dobrih prijateljev. Eden od teh se je poslovil pred osmimi leti. »Vojka Herksla ni več. Pogrešam ga, krasen človek je bil. Vse je povedal direktno in iskreno. Velika prijatelja sva bila,« prizna Gorjan, ki je od leta 1982 s košarkarskimi prijatelji igral tenis. Zbirali so se ob torkih, potem pa pogosto zahajali v Zlato Kapljo k Marjanu Kocmanu - Kukiju, kjer so dobil kaj dobrega za pod zob.
All Star
V zgodovino slovenske košarke bo zapisan tudi kot eden od treh očetov tradicionalne prireditve All Star. »Zgledovali smo se po Američanih,« pojasni Gorjan, kako si je v 90. letih minulega stoletja pogosto izmenjeval košarkarske ideje z Zoranom Martičem, ki je deloval na Iliriji. Beseda je dala besedo, leta 1992 je bila na sporedu prva tekma, potem je bil Gorjan poleg še pri naslednjih petih, poleg njega sta levji delež k uspešni organizaciji dodala še brata Zoran in Zvezdan Martič. Danes se Gorjan rad udeleži takšnih dogodkov. Košarkarsko je izpolnjen. Morda mu je le malce žal, da se v trenerskem opusu ni mogel nikoli preizkusiti v idealnih razmerah. A mu ni žal, v Heliosu in Sloveniji je pustil močan pečat. Košarkarsko tradicijo nadaljuje sin Gregor, ki je vzoren dijak domžalske gimnazije, košarko pa trenira v Helios Suns. Gorjan je poročen 23 let, od takrat je tudi očim Borisa Gorenca. »Dobro se razumeva,« še doda Ladi o odnosu z nekdanjim košarkarskim asom, ki ga je prav Gorjan prepričal, da opusti smučanje in se povsem posveti košarki.
Kopalke in prijatelj Sašo
Lado Gorjan je zajadral v poslovne vode. S prijateljem Sašem Grilom izdelujeta kopalke za tiste z močnejšo postavo. Gorjan je dal prostor, saj so prvotni prostori, ki jih je imel Gril v Jevnici, postali nedostopni. Zdaj se kopalke šivajo v Mengšu, prodajajo pa po zdraviliščih.
Številne funkcije
Še danes je Ladi aktiven v košarkarskih organizacijah. Deluje kot podpredsednik Združenja prvoligašev, v Združenju košarkarskih trenerjev Slovenije je član izvršnega odbora, s svojim znanjem pa sodeluje kot član strokovnega sveta pri Košarkarski zvezi Slovenije.
