Na evropskem gimnastičnem prvenstvu v Montpellieru se bodo po dekletih danes z orodji v kvalifikacijah spoprijeli tudi fantje. Med petimi slovenskimi telovadci najvišje kotira Sašo Bertoncelj na konju z ročaji, saj tudi brani bronasto odličje z lanskega EP v Sofiji. Na jugu Francije bodo zbrani vsi najboljši starocelinski konjeniki, izjema je le Madžar Krisztian Berki; olimpijski in svetovni prvak, lani pa drugi v Bolgariji, je poškodovan.
Tridesetletni Gorenjec je bil na torkovem uradnem treningu v Park&Suites Areni zadovoljen z izvedbo, za današnji kakovosten naskok na orodje pa tudi ima svojega močnega aduta. »Orodje tukaj mi odgovarja, ker mi ga je, iste znamke, uspelo preizkusiti že prej na pripravah v Čakovcu. Kar se tega tiče, sem zelo zadovoljen. S trenerjem Sebastijanom Piletičem sva se pravilno odločila, da zadnje treninge pred evropskim prvenstvom opravim na Hrvaškem. Na podlagi tega je bil prehod na orodje v Montpellieru neboleč, ni bil problematičen,« je začel Sašo Bertoncelj. Ta je v Čakovcu vadil s Filipom Udejem, lani drugim na SP v kitajskem Naningu. »Vesel sem, da so me sprejeli. Lepo je vaditi s kolegi, ker se drugače srečujemo le na tekmovanjih. Vsi delamo in tekmujemo na visoki ravni, tako da ne potrebuješ motivacije, da bi dobro treniral. Sva dobra prijatelja in vesel sem, da so me sprejeli v njegovi dvorani,« se spominja delovnega izleta v sosednjo državo.
Še korak višje
Na starocelinskem prvenstvu bo treba vrhunsko odtelovaditi dvakrat, v kvalifikacijah in nato v finalu. »Šele po kvalifikacijah se bomo lahko pogovarjali o finalu. Vem, da sem tega sposoben, na koncu pa bo vse odvisno od tistega trenutka, ko bo vaja stekla tako, kot mora. To lahko naredim, ne bom taktiziral, vajo, ki jo znam, bom poskušal odtelovaditi maksimalno. Menim, da je pripravljenost še korak na višji ravni, kot je bila na svetovnem pokalu v Ljubljani. Že takrat je bila dobra, le nekatere stvari mi nekaj dni prej ter v kvalifikacijah in finalu niso šle. Menim, da sem omenjene stvari bolj ali manj odpravil, počutim se zelo dobro, kondicijsko pa že pred tem ni bilo težav. Nimam nobenega izgovora, da ne bi dobro tekmoval,« je Sašo Bertoncelj odločen in motiviran. »Bronastega odličja ne bom kar tako zlahka predal. Boril se bom, da ga ubranim, da se pokažem v najboljši luči. Vem, da spadam v ožji krog najboljših na konju z ročaji. Je pa res, da je to treba pokazati dvakrat, prvič v kvalifikacijah, drugič nato v finalu.«
Bertoncelj se je med velikonočnim svetovnim pokalom v Ljubljani, osvojil je šesto mesto, kritično lotil sodniških kriterijev. »Zdaj, ko čustva niso več tako vroča, lahko morda vse povem bolj umirjeno. Sojenje na tem tekmovanju gotovo ni bilo na pravšnji ravni. Res je, da sem naredil napake, sodniki bi jih lahko ovrednotili, kot so jih. Nimam nobenih težav zaradi moje ocene, ker je bilo v vaji kar nekaj napak. Je pa res, da ocenjevanje nekaterih drugih telovadcev ni bilo primerno za tekmo takšne ravni. Včasih imam občutek, da sodniki sodijo z zaprtimi očmi. Ne glede na to, ponudil sem jim možnost, da mi vzamejo, v tem primeru, ko se je v ozadju očitno nekaj kuhalo, so mi vzeli še toliko več. Nimam kaj, drugič moram odtelovaditi bolje in ne bo potrebe, da bi se pogovarjali o tem, da sem odvisen od sodnikov. Največji del krivde je moj, je pa res, da bi se lahko sodilo tudi drugače,« je pred montpellierskim izzivom sklenil Sašo Bertoncelj.