Sani Bečirovič se je uspešno vrnil na košarkarski parket, s Krko pluje proti novemu naslovu državnega prvaka, na Štajerskem pa bdi nad delovanjem košarkarske šole. Zdi se, da se počasi pripravlja na pokoj, a se motimo: 32-letnik bo še igral košarko. »Ko pridejo prave tekme, se v meni prebudi želja po zmagi in nadigravanju. Dokler bom čutil tak žar in voljo, bom igral.«
Poskrbel za pokal
Zaradi težav z levo ramo mu s posebnimi terapijami in masažami pomaga Andreja Smodiš. Matjaž Smodiš pa je zaslužen, da je Sani prišel v Novo mesto. Štajerec iz Slovenske Bistrice se je dobro znašel na Dolenjskem. Ljudje imajo radi košarko in so ga sprejeli z odprtimi rokami.
Prišel je po naslove, prvega je s Krko že osvojil – Dolenjci so prvič v zgodovini postali pokalni prvaki, zdaj se spogledujejo z naslovom prvaka lige Telemach. »Pri nas ni težav z motivacijo. Vemo, kaj je naša služba in kaj moramo storiti,« Bečirovič pojasni, da tudi na domači sceni ni popusta za nobenega tekmeca. Z lahkoto so v ligi za prvaka opravili tudi z Olimpijo. »Mislim, da smo ves čas nadzorovali situacijo. Nekaj težav je bilo le v tretji četrtini, a smo ohranili trezne glave. Ko se vrnejo vsi poškodovani igralci, bomo igrali še bolje.«
Prvič se je opekel
Trener Aleksandar Džikić mu zaupa in daje proste roke, Sani mu to vrača, spoštovanje je vzajemno. »O Džikiću mi je prvi govoril Primož Brezec. Prvič sva sodelovala na ProBasketball Campu v Ljubljani, zdaj pa treniram pri njem. Pozna se, da ima ogromno znanja. Ameriške izkušnje je izvrstno združil z jugoslovansko šolo košarke,« hvali Sani. Nekaj let bo še igral, potem pa … Usode Raša Nesterovića ne bo doživel. Vsaj upa tako. Vrnil se bo domov na Štajersko, kjer bi rad iz Košarkarske šole Sani Bečirovič naredil klub. Šola deluje dobro, v njej igra 400 otrok, zanje so naredili tudi ligo. »Vesel sem, ker se je šola prijela,« je ponosen. Zagnati jo je sicer moral dvakrat, prvič se je opekel in izgubil kar nekaj denarja, zato je bil drugič previdnejši, strokovno vodenje je zaupal Matjažu Čuješu.
Za slovensko košarko pa ga skrbi: »Talentov nimamo več toliko, otroci se odločajo tudi za druge športe, ne piše se nam dobro.« Ob tem mu ni jasno, zakaj v Olimpiji ni bilo prostora za Nesterovića, vse pa na glas opozori: »Nekdanji košarkarji nis(m)o maskote ali ikebane, ampak tudi precej zadev znamo in zmoremo!«
Kar 110 šivov
Bečirovič je prestal pravo kalvarijo, od januarja 2002 do marca 2003 so mu trikrat operirali kolena zaradi prirojene napake, rane pa so mu zdravniki zakrpali s 110 šivi. Po zadnji operaciji je bil bolonjski zdravnik realen: »Bodite srečni, če bo fant lahko normalno hodil, košarke pa ne bo več igral,« je pojasnil Matjažu Smodišu, ki je bil z družino Bečirovič v bolonjski bolnišnici kot prevajalec. Sani se je čez nekaj minut zbudil v bolniški sobi, ob njem sta bili mama in sestra. »Kje je Memi?« ga je zanimalo, ko je slišal, da nekdo hlipa in joka na hodniku. »Nihče ne joka,« je zatrdila mama. A sin je vedel, da je to njegov oče. Takrat je prisegel, da bo naredil vse, da se vrne v košarko, naj stane, kar hoče.
NBA in evroliga
Bečirovič je bil leta 2003 izbran na naboru lige NBA kot 43., v svojo sredino so ga izbrali v Denverju. Eden od vrhuncev kariere pa je bila tudi sezona v Grčiji – leta 2007 je postal prvak evrolige, v finalu je Panathinaikos ugnal Smodišev CSKA.