Liga NBA je v polnem zamahu. Slovenski trojec Goran Dragić, Zoran Dragić in Beno Udrih piše tri različne ameriške zgodbe. Gogi po prihodu Isaiaha Thomasa in ozdravitvi Erica Bledsoea igra manj in na drugem položaju, kot je bil vajen. Njegov mlajši brat Zoki sedi in košarko spremlja s klopi. Precej vedrejša pa je zgodba veterana Bena Udriha, ki je z grizliji iz Memphisa zasedel sam vrh razpredelnice.
Letos prvič v svoji karieri moč in krutost, slavo in blišč najmočnejše lige na svetu okuša tudi 20-letni Jusuf Nurkić; 211 centimetrov visoki in dobrih 120 kilogramov težki dobrodušnež iz vzhodnobosanske vasi Živinice pri Tuzli je član Denverja iz Kolorada. Igra skoraj devet minut na tekmo, na srečanje ima štiri točke in 3,6 skoka. Precej manj, kot je pričakoval, čeprav uvod v sezono ni bil slab. Na prvi tekmi je igral 13 minut, proti Sacramentu tudi 13, proti Clevelandu 16 in pol. Potem pa … Iz tekme v tekmo je bil manj na igralni površini, zato ne preseneča, da je mladi as vse bolj nezadovoljen in nemiren. Ljudje okoli njega vedo povedati: Jusuf si želi nazaj v Evropo, saj na svoji koži čuti, da v severnoameriški ligi NBA igrajo tisti, ki imajo višjo plačo, ne pa tisti, ki bi si to zaslužili. Nurkić je imel letos poleti sladke skrbi, v svoj klub ga je po izvrstni sezoni v dresu Cedevite hotelo pol Evrope, turška velikana Fenerbahče in Galatasaray sta mu ponudila bajno plačo in zajetno minutažo. V ZDA, na letošnjem naboru je bil izbran kot 16., bo za leto dni prejel približno 700.000 evrov, v Evropi bi že zdaj imel dvojno letno plačo.
Čez veliko lužo so ga gnali športni motivi. Tako pa je bilo tudi v njegovi rani mladosti, ko ga je ravno košarka pripeljala v Slovenijo. »Košarko sem začel igrati pozno. Pa še to se ne bi zgodilo, če me ne bi opazil moj zastopnik Enes Trnovčević,« pravi Nurke. Njegov oče je policist v Tuzli, tam pa je 212 centimetrov visoki mož postave v enem od pretepov obračunal s štirinajsterico. Trnovčević, v svetu košarke znan kot zastopnik Mirze Begića, Alena Omića in Hasana Rizvića, je vse o pretepu nato prebral v lokalnem časopisu. »Hotel sem vedeti, ali ima ta mož otroke,« v smehu doda Trnovčević, ki je policistu segel v roko, hip za tem pa je že spoznal Jusufa.
Prišel je v Laško, da bi izoblikoval svoj talent. Sprva je bil nebogljen in neroden, potem pa je iz treninga v trening kazal več in več. Morda bi se razvil hitreje, če bi za njegov razvoj nekaj več razumevanja pokazal tedanji trener mladinske ekipe Zlatoroga Miloš Šporar. Ta se danes zaveda, da bi lahko ravnal drugače, Jusufu pa želi vse dobro. Nurkić se je v treh letih pri nas tekoče naučil slovensko, v Laško je zaljubljen. Ni bil daleč dan, ko bi celo zaigral za Slovenijo. To je, tako gre legenda, preprečil kar agilni generalni sekretar Košarkarske zveze Bosne in Hercegovine Harun Mahmutović, ki je hodil po Evropi in talente v dresu matične države vračal BiH. Po Sloveniji je potoval s tedanjim selektorjem Bosne in Hercegovine Acom Petrovićem, ki je vmes zbolel, za nameček pa se mu je mudilo še na sestanek v Zagreb. Pa sta le odšla na trening Olimpije, kjer sta takrat vadila Nurkić in Emir Sulejmanović. Po delu treninga je Mahmutović preskočil ograjo, prišel na igrišče ter Nurkiću in Sulejmanoviću jasno dal vedeti, da bosta igrala za BiH. Slovenija je fanta prepoznala prepozno.
Sedem let, 150 centimetrov Prvi trener Jusufa Nurkića je bil Ozren Selesković, ki je fanta odkril v Tuzli. Danes Ozren bdi tudi nad Kenanom Nurkićem. Jusufov brat ima sedem let, meri 150 centimetrov, hodi pa v čevljih številka 42. Vsak dan ga v Tuzlo na trening vozi oče Hariz. |