LJUBLJANA – Ta slovenski uspeh je velik kot kitajski zid, in povsem prav je, da smo tako zapisali, saj je Kitajska velesila v namiznem tenisu. Goričan Bojan Tokić, Hrastničan Darko Jorgić, Logatčan Deni Kožul in Ljutomerčan Jan Žibrat so si pod vodstvom selektorja Jožeta Urha na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu priigrali senzacionalno bronasto odličje, zaradi mladosti, izstopa seveda le 36-letni Tokić, in številnih odličij, ki so že padla v mladinski konkurenci in tisti do 21 let, pa lahko zatrdimo, da so pred slovenskim pingpongom še nadaljnji svetli časi.
»To ekipo sem imenoval nora in nevarna. Slednje zato, ker znamo res odigrati vrhunsko, nora pa, ker nimamo standarda, prisotna so nihanja. Znamo odigrati zelo dobro pa tudi slabše, predvsem mlajša dva Jorgić in Kožul, ker sta še neizkušena. Bojan pred turnirjem ni bil ravno v najboljši formi. Vse se je odvilo hitro, ni še eno leto, ko sta bila Jorgić in Kožul bronasta na posamičnem EP do 21 let, pa je tu že takoj medalja na članskem prvenstvu. A preprosto, takrat, ko je priložnost, jo je treba zagrabiti. Fantom sem pred dvobojem s Švedsko dejal, da tu pa res ni nobene taktike. Navrgel sem jim, naj se spomnijo, ko so bili stari sedem let in so prišli v dvorano, tam pa so bili plakati starih legend Dragutina Šurbka in Antuna Stipančića; verjetno so si zaželeli, da bi kdaj igrali za medaljo in jo dobili. Te sanje so zdaj postale resničnost, ali jih bomo zgrabili ali pa pustili, da odidejo,« je v svojem značilnem barvitem slogu začel selektor Jože Urh.
»Po prvenstvu so nas na spletni strani nemške zveze hvalili, bili smo edini, ki smo Nemcem odščipnili dve točki, drugače so vse dvoboje dobili s 3:0. Po koncu EP so nam čestitali vsi trenerji, bili so veseli, da se je eni majhni državi uspelo prebiti med velikane Francijo, Portugalsko in Nemčijo. Tokić je nastopil nenormalno dobro, že dolgo ga nisem videl tako igrati. Jorgić pa je igral res zrelo, proti Slovakom je rešil sedem zaključnih žogic za zmago, s tem, da je imel nasprotnik šestkrat servis. To v našem športu ni preprosto. Žibrat je potegnil, ko je bilo treba, Kožul pa ni bil najboljši, a je imel težke tekmece. Doseči je treba, da igramo še bolj ustaljeno, zdaj pa smo si spoštovanje pridobili res od vseh,« je nadaljeval. Jorgić in Kožul sta se iz italijanske Carrare s pomočjo osebnega pokrovitelja Tibharja tudi klubsko preselila v Nemčijo, Darko v prvo ligo k Bad Königshofnu, Kožul pa v drugo k drugi ekipi Saarbrückna. Oba sta se žlahtno kalila v namiznoteniškem centru na Otočcu.
»Za njun razvoj skrbiva jaz in moja žena Andreja Ojsteršek Urh, bolj sem odgovoren za tehnično izvedbo, priprave, tempiranje forme, Andreja pa dela pri tistem delu, ki ni toliko razviden, mentalnem in tudi taktičnem. Zagotovo je najboljši trener v Sloveniji za taktiko in vodenje ekipe, za to dam roko v ogenj. Skupaj v paru menim, da imava znanje in sva kar nevarna,« se je še malce pošalil selektor Jože Urh.
