Naučil se je pametno pasti

V Makolah, natančneje v Pečkah, nedaleč od Slovenske Bistrice, živijo Gajserjevi. Zelo posebna družina, o kateri bi bilo vredno posneti film, kot so že zapisali nekateri moji kolegi. Pravzaprav bi se bilo kar težko odločiti, kdo bi bil glavni junak: oče   Bogomir  , krajše  Bogo , ali sin Tim, ki je letos  pri komaj 19 letih, dopolnil jih je 8. septembra, osvojil naslov motokrosističnega svetovnega prvaka v razredu MX2. Izjemni dosežek, ki so se ga še bolj k ot Slovenci – razen tistih v Makolah, kjer so bili evforični – morda veselili Japonci; delodajalec mladega Tima je namreč japonska Honda, ki na veliki slovenski up v motokrosu stavi nekako tako kot na Marca Marqueza v prestižnem motoGP. Mimogrede, Tim od malega navija za Valentina Rossija, le da tega od lani, ko je podpisal dolgoročno pogodbo s Hondo, ne govori več zelo naglas.

Ata je glavni

»Ata je glavni,« pa bi prav gotovo rekel zelo ambiciozni in kljub mladosti izjemno zreli fant, ki se za vse, kar je dosegel, nikoli ne pozabi zahvaliti svoji družini. Zlasti atu. Ata Bogo je bil nekakšen motokrosistični samouk, njegovemu slogu vožnje, učil se je pač na blatnih gozdnih brezpotjih, so se mnogi smejali; prav tako njegovim metodam treninga, s katerimi je sina počasi vzgajal v res vrhunskega športnika. No, tak odnos do Gajserja starejšega zdaj bržčas kdo tudi iskreno obžaluje.

Motokros, ki je Bogomirja povsem prevzel, potem ko je prvič gledal dirko v Orehovi vasi, je družino Gajser zaznamoval v mnogo pogledih. Tudi žalostne reči so se dogajale, zelo žalostne, a zdaj ni ne čas ne trenutek zanje. Zdaj je čas, da se uživa v uresničenih sanjah, za katere je bilo treba ogromno dela, odrekanja, vztrajnosti, a tudi poguma. Ja, oče Bogo se je – potem ko je Tima prvič posadil na motor pri njegovih dobrih dveh letih in nato kmalu začel verjeti, da bo nekoč prišel med najboljše – pogumno odrekel svojemu podjetju in se s sinom podal v avanturo, pri kateri srečni konec ni bil vnaprej zagotovljen. Solze v Bogovih očeh, ki so spremljale proslavljanje letošnjega Timovega naslova svetovnega prvaka v Makolah, so bile gotovo vsaj malo tudi solze spomina na začetke, ko sta sama hodila na dirke s starim motorjem, ki je vedno malce puščal, včasih komaj napraskala za bencin, a kljub temu izzivala in premagovala veliko bogatejša in bolj organizirana moštva. Takšna, kakršna je Honda, v kateri za Tima zdaj na vsaki tekmi skrbi vsaj 15 ljudi.

Najboljši brat na svetu

Kadar so dirke v Evropi, gredo Gajserjevi na pot s svojim avtodomom. Zdaj, ko z uspehi priteka tudi več denarja, si to lahko privoščijo. Radi se imajo, pravi Tim, ki mu poleg očeta veliko pomaga tudi Nejc, »najboljši brat na svetu«, na motor pa prav tako rada sede mlajša sestra Alja.

Zdaj se zdi vse skupaj precej preprosto, ja, ampak Tim je že vajen, da veliko ljudi misli, kako sedeš na motor in se pelješ. Le kaj je to takšnega … Ko ga da kateremu vztrajnemu gobezdaču, naj le poskusi, mu navadno ne uspe odpeljati niti enega kroga. Tim Gajser jih je odpeljal že ogromno, a zaradi očeta ne preveč. Bogo je odločno vztrajal, da je svoje mlado telo razvijal in krepil z drugimi športi, toda ne s fitnesom, ki pri še neoblikovani konstituciji bolj škodi kot koristi. Tim je bil tako osnovnošolski prvak v judu, tekmoval je na državnem prvenstvu v smučanju, igral nogomet, celo v eni od nižjih lig. In sanjal, da bo nekoč svetovni prvak v motokrosu.

Pomembne odločitve

Leta 2012, ko je s še 125-kubičnim motorjem osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, ga je mednarodna motociklistična zveza razglasila za novinca leta. Ampak poleg tega si je do takrat poškodoval skoraj vse, kar je bilo možno. No, zaradi juda zna na srečo vsaj pametno pasti, rad pove. Boli pa vseeno. Lani je bilo najhuje, na progi v Rigi so huje nastradala rebro in tri prsna vretenca. Zacelilo se je brez operacije, a se je zaradi poškodbe celo zmanjšal za centimeter. Zato pa ni nič manjši njegov pogum. Tudi letos ne, ko je znova grdo padel na dirki v Angliji, bil kakšno minuto celo v nezavesti, a kljub pretresu možganov že čez en teden na dirki v Franciji stal na stopničkah. Da se je potem vso noč vozil domov in zjutraj delal maturo iz slovenščine, pove nekako mimogrede.

Šola mu je šla, seveda še iz drugih razlogov kot pri preostalih najstnikih, v nekem obdobju precej na živce, a je oče vztrajal, da jo mora končati. Za to mu je zelo hvaležen. Ja, ata Bogo res ve, kaj je dobro zanj. Zdaj Tima čakajo pomembne odločitve, kako naprej. Vedno se je oziral proti superkrosu, nekateri mislijo, da bi mu šlo dobro tudi v motoGP … Mlad je, z odločitvami ne hiti, želi pa zmagovati. V Makolah ne dvomijo, da jim bo hitro dal novo priložnost za slavje. Če bo seveda še naprej znal tudi pametno pasti.