Najboljši sprinterski
 doping je – ješprenj

KRANJ – Prvi pravi sprint, in to precej navkreber in skozi hosto, je Miroslav Rant kot desetletni deček opravil leta 1941 iz Bukovščice, kjer je odraščal, proti Zavrhem pod Mohorjem v Sevški dolini. V vas so prišli gestapovci, zakrinkani v lovce, in njegova mati jih je prepoznala. Sina je poslala čez bližnjice do poveljstva Cankarjevega bataljona. Tekel je tako hitro, da so okupatorji ostali brez plena, ko so prišli do tabora.

Premalo sredstev

Pozneje je hotel Miro, po očetu celo modre krvi iz rodu Wurzbachov, v partizane, a si je med smučanjem zlomil nogo, zato se ni pridružil fantom z rdečo zvezdo. Drugo težjo poškodbo je leta 2000 staknil na Finskem, v Jyväskyläju, ko si je zlomil pogačico, mesec in pol okreval, čez enajst mesecev pa v Kapfenbergu v Avstriji zmagal v veteranski kategoriji v sprintu na 200 metrov. Nekdaj je bil gimnastičar, leta 1946 se je odločil za to športno panogo, kot abrahamovec pa je odkril čarobnost teka na dolge proge ter atletski sprint. Še danes vsake toliko časa za trening in sebi v zabavo preteče deset kilometrov. Gospod v tekaških copatih, letnik 1931, za krepko razdaljo potrebuje manj kot uro. Izda: »Zame je najboljši doping ješprenj.«

Lani je želel v Sacramento v ZDA na svetovno veteransko prvenstvo, a za pot in bivanje ni imel sredstev. Njegova in ženina pokojnina sta komaj za sproti, le kakšen sold gre na stran za tekmovanja, ki Mira še vedno privlačijo, a morajo biti v bližini. Letos je potoval čez Poljsko in Češko v nemški Zittau na evropsko veteransko prvenstvo, toda nevešč opravil prek interneta je prepozno oddal prijave za 400 metrov: »S tempom bi bil tretji, poznal sem vse konkurente. Če bi kdo malce poskrbel za nas okoli organizacije, bi bil pa prvi. Toda teči nisem smel, ker sem za en dan zamudil prijavo prek spleta. Čez tri dni sem moral v enem dnevu teči na 800 metrov finale in še sprint na 200 metrov. Toda zaradi prevoza na tekmo, organizirati sem si ga moral sam, sem zamudil start na 800 metrov, a sem imel možnost teči s 70-letniki in dosegel čas, s katerim bi v svoji kategoriji nad 80 let osvojil zlato kolajno. Bil sem nervozen, ves dan ene zajebancije, nato pa sem na 200 metrov dosegel šele četrto mesto.«

Ko se je vrnil v Slovenijo, je šel naslednji dan na atletski stadion v Kranju. Lilo je kot iz škafa: »Tekel sem ogrevanje, potem sprinte in nato sem tri kilometre tekel bos. Vse je šlo iz mene, nič jeze ni bilo več v meni.« Rant pravi, da je za letos končal atletske mitinge, trenirati pa ne kani odnehati.

Kupi kolajn

Prve prave treninge teka je začel s petdesetimi leti. »Prvi maraton na 42 kilometrov sem tekel v domačem Kranju, trasa je šla proti Tržiču in nazaj, star sem bil 55 let, za progo sem potreboval manj kot štiri ure. Spomnim se, da sem tisti dan shujšal za štiri kilograme.« Potem je postal specialist za gorske teke, največ prvih mest je pobral v Avstriji, zraven še pokale za zmage na krosih: »Se je zgodilo, da sem zvečer dobil gorski tek, prespal, naslednji dan pa zmagal še v krosu. Potem sem se tega pleha za osvojena prva mesta počasi naveličal in nisem več hodil na tekme. Pa me je potem premamil sprint.« Vse, tudi sprinterske kolajne, je dosegel brez trenerja, le s trdim delom in trmo. Sedem evropskih prvenstev in dve svetovni sta za njim, kup kolajn je nabral, za njih ni več prostora po stenah, tam so tudi diplome: »Diplom sploh nimam obešenih, so kar v mapi.« Koliko je medalj? »Čez petsto jih je, polovica je zlatih. Zadnja leta pobiram res le še prva mesta.« Na zadnjem balkanskem prvenstvu je odnesel tri individualne zlate kolajne, poleg tistih na 200, 400 in 800 metrov je s štafeto 4 x 100 metrov osvojil še dodatno zlato.

Svojega zdravnika sicer pozna, a gre k njemu le zaradi preventivnih pregledov. Pri 43 letih delovne dobe v kranjski Iskri nima enega tedna bolniškega staleža: »Hja, pa sedemsto evrov penzije, poleg tega, da sem prijavil nič koliko inovacij.«

Naslednje leto je svetovno dvoransko atletsko veteransko prvenstvo v San Sebastianu v Španiji: »Rad bi šel na tekmovanje in dokazal vsem, da sem še sposoben posegati po prvih mestih. Toda zagotovo se bo moja želja zaletela v težavo s sredstvi. Ne verjamem, da se bom lahko marca 2013 postavil na start.« Doda: »Nikoli v svoji šestdesetletni športni poti na nobenem tekmovanju nisem odstopil. Kadar sem odhajal na tekme v tujino, sem imel s seboj vedno veliko materiala o Sloveniji in tudi tvorno deloval v smislu pridobitve evropskega veteranskega atletskega prvenstva, ki je bilo leta 2008 v Ljubljani. A kot je videti, bi moral za nastop v Španiji spet sam seči v svojo in še skromnejšo ženino denarnico, za kar pa nimam več moči niti volje.«