Na Kitajskem v skrbeh za Slovenijo

LJUBLJANA – Slovenski košarkarski trenerji se uspešno borijo za svoj kruh v Evropi, 55-letni Memi Bečirovič pa je šel še korak naprej. Po uspešnem delu v Iranu se je lani odselil na Kitajsko. V ekipi Jiangsu Dragons je pustil dober vtis, zato je letos podaljšal pogodbo za še dve sezoni. V teh tednih se na novo sezono pripravlja v Sloveniji. Delovno mesto na Kitajskem si je izboril sam. Opazili so ga, ko je prihajal na azijska prvenstva z iransko izbrano vrsto. Kitajci so v preteklosti prisegali le na ameriške trenerje, še danes pa je tak trend zastopan pri novačenju igralcev. »Začetek je bil težak, prišel sem v novo okolje. Z igrami in rezultatom pa sem jih očitno prepričal. Na koncu smo naredili serijo osmih zmag. Žal pa smo imeli smolo s tujci in poškodbo Grega Odena. Kar 16 tekem sem odigral le z enim tujcem. Letos so ambicije višje, tudi proračun smo malce povišali. Po novem imamo na voljo še dodatna dva milijona in pol dolarjev,« povzame Memi minulo sezono in dogajanje pred novo. Pravi, da se igralcem precej plačuje. V šali doda, da je na Kitajskem problematično vse, le denarja imajo dovolj. Tudi zato je kupil dva kakovostna tujca. Še vsaj eno sezono bo v njegovi ekipi Američan Marshon Brooks, novinec pa je Jamajčan Samardo Samuels. Za nameček z ekipo trenira še Will McDonald. Samardo in Will že vadita z ekipo, Brooks pa bo prišel prihodnji teden. Po mesecu treninga se bo državno prvenstvo začelo 1. novembra. Liga bo štela 20 klubov, ritem igranja pa bo povsem v slogu severnoameriške lige. »Če potujemo v goste, v posamezni provinci združimo dve gostovanji ali tri. Tudi doma odigramo po več tekem v enem kosu,« opiše Memi, kaj jih čaka v prihodnjih mesecih. Razdalje po navadi premagujejo s hitrimi vlaki, redko z letali.

V Hongkong

Klubi so v lasti države in posameznih podjetij, vsi partnerji pa financirajo igralce in trenerski štab. Glavno besedo v klubu ima predsednik, ki s pomočjo glavnega direktorja (generalnega managerja) komunicira s trenerjem. Z igralci pa se Memi pogovarja s pomočjo prevajalca, zato so navodila kratka in jedrnata. Kitajci vedo, kdaj se Memi jezi. Takrat iz njegovih ust prileti tudi kaka kletvica iz naših koncev. »Rad bi jih naučil nekaj evropske košarke. Želja je, da igrajo kolektivno obrambo in kolektiven napad. Naj držijo žogo v igri, to terja veliko podaj. Njih zanima bolj ameriški način – reševanje situacij ena na ena,« opiše svoj delokrog. Pri domačih igralcih ima bolj kot ne zvezane roke, saj jih plačuje država oziroma športna zveza, zato kar po 10-15 ostanejo v istem klubu. Memi prizna, da ima lepo življenje. Z ženo v prostih dneh često zaide v bližnji Peking (dobre štiri ure iz Nanjinga, kjer živita Bečirovičeva), bila pa sta tudi v Hongkongu. V teh dneh, ko se je meril s svojo ekipo s slovenskimi klubi, je videl, da je naša slovenska kakovost klubske košarke padla. »Vidi se, da je kriza udarila po klubih, proizvodnje ni več take, mladi pa bežijo na tuje,« opozarja, a verjame, da se bodo odgovorni za to nad tem zamislili.