LJUBLJANA – S Tadijo Kačarjem, olimpijskim, svetovnim in evropskim podprvakom v boksu, je vselej prijetno kramljati. Ko je nedolgo tega pripeljal svoje izbrance na Zavčevo galo v Laškem, si je vzel čas tudi za bralce Slovenskih novic. Skoraj uro dolg pogovor je minil, kot bi trenil, saj je 61-letni Srb kot iz rokava stresal zanimive misli in anekdote iz svoje bogate kariere.
»Z velikim veseljem sem se odzval povabilu Dejana Zavca, ki je nedvomno eden od najboljših boksarjev iz nekdanje Jugoslavije v 21. stoletju. Štirikrat je branil naslov svetovnega prvaka po prestižni verziji IBF, v kateri je šampionski pas osvojil tudi moj (mlajši) brat Slobodan. A ga je že v naslednjem dvoboju tudi izgubil, kar je le še en dokaz Dejanove velike boksarske kakovosti,« je uvodoma dejal Kačar, ki se je v Laškem počutil izvrstno. »Po daljšem času sem spet videl slovenske boksarske prijatelje. Kot profesor na fakulteti za šport in turizem v Novem Sadu sem imel namreč približno dvajset študentov iz Slovenije, ki so pri nas končali šolanje. Pri vas sem imel tudi dva seminarja za trenerje, tako da poznam veliko ljudi, ki so v vaši državi tako ali drugače povezani z boksom,« je razkril Tadija.
V nadaljevanju se je spomnil svojih začetkov in največjih uspehov, ki jih je dosegel v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Na bratovo pobudo sem prvič v boksarsko telovadnico stopil šele pri sedemnajstih letih. Že tri leta in pol pozneje sem bil v olimpijskem finalu,« je opisal svoj bliskoviti vzpon. Zaključnega obračuna v polsrednji kategoriji na OI v Montrealu leta 1976 še ni pozabil, zlasti ne razpleta. »Moral bi zmagati, saj sem bil boljši od Poljaka Jerzyja Rybickega. Ker pa je bil predsednik svetovne sodniške organizacije takrat Jerzyjev rojak Roman Lisowski, so zmago podarili njemu. Ko sem si želel pred leti ogledati posnetek dvoboja, ga nisem nikjer našel; na TV Beograd je bila glavnina arhiva uničena po bombardiranju, na spletni strani poljske zveze pa imajo – zanimivo – posnetke vseh olimpijskih finalov svojih boksarjev razen Rybickijevega z menoj,« je zaupal Kačar.
Zavrnil ponudbo za profesionalni ring
Čeprav je bila to njegova prva kolajna na velikem tekmovanju, mu to srebro ni veliko pomenilo. »Če bi bil Rybicki boljši od mene, bi ga bil vesel, tako pa... Kakor koli že, tudi to je življenje. No, potem sem bil še drugi na svetovnem in evropskem prvenstvu ter prvi na balkanskem prvenstvu in sredozemskih igrah. Zanimivo, da sem iz nekdanje Jugoslavije edini, ki je boksal v finalih vseh takratnih velikih tekmovanj. Mate Parlov je bil resda uspešnejši, a nikoli ni osvojil kolajne na sredozemskih igrah,« je navedel primerjavo z legendarnim Hrvatom.
V poklicni ring se kljub ponudbam nikoli ni povzpel. »Znani francoski menedžer Jean Bretonnel me je povabil v Pariz. Na sparingu sem se pomeril s četverico njegovih boksarjev, a so na navdušenje rojakov, ki so me bodrili z naslednjimi vzkliki: 'Udari Francoze, mamo jim...', vsi obupali že po prvi rundi. Po treningu me je Jean odpeljal v ugledno restavracijo na večerjo z desetimi predjedmi in mi za uvodne dvoboje ponudil po 15.000 frankov, približno 4000 takratnih nemških mark. Po kratkem premisleku sem ga zavrnil. Bil sem v četrtem letniku študija, od mesta dobil stanovanje, imel sem zagotovljeno službo na fakulteti, tako da sem imel prihodnost že rešeno,« je pojasnil odločitev, h kateri sta svoj delež prispevala tudi slovenska nogometaša Brane Oblak in Danilo Popivoda.
»V našem časopisu sem takrat prebral, da je Oblak prestopil v Schalke za 800.000 mark, Popivoda pa v Braunschweig še za 100.000 več. A sem prepričan, da je bilo samo v Nemčiji, zagotovo tudi v Italiji, Franciji, Španiji, Angliji... takrat na istem igralnem položaju vsaj deset nogometašev boljših od Braneta in Danila. Jaz sem bil pa št. 1 ali 2 na svetu!« je poudaril Kačar. Ker ni hotel boksati z bratom, mu je brez boja prepustil, da je odpotoval na olimpijske igre leta 1980 v Moskvo, kjer je nato Slobodan osvojil zlato lovoriko, ki se je je – kot je pristavil – veselil bolj kot svoje.
Strinja se z izsledki raziskave ameriškega medija ESPN, po kateri je boks najtežji šport. »Kot veste, so za najboljšega športnika na svetu v 20. stoletju razglasili boksarja Muhammada Alija. Govorijo, da nekaj velja tisto, kar je drago. Leta 2015 smo gledali obračun med Floydom Mayweatherjem in Mannyjem Pacquiaom, ki je bil težak 400 milijonov dolarjev. Ne vem, koliko let je moral biti Novak Đoković na vrhu lestvice, da je skupaj zaslužil 100 milijonov, pa pravijo, da je tenis najbolje plačani šport. Ne, nič se ne more meriti z boksom! Evander Holyfield in Mike Tyson sta že leta 1997 za dvoboj prejela 100 milijonov, še več (112 milijonov) si je Tyson pet let pozneje razdelil z Lennoxom Lewisom. Boks je res specifičen, je najzahtevnejši šport. Z njim se lahko resno ukvarja zgolj pet odstotkov ljudi, zares uspejo pa le redki. Zato od svojih varovancev zahtevam, da končajo šolanje, saj nočem, da bi nekega dne živeli kot sluge,« je pribil.
Boks ni nevaren, če ga vodijo pravi trenerji
Med pogovorom se je dotaknil tudi stanja te plemenite borilne veščine na območju nekdanje Jugoslavije. »Kar zadeva olimpijski boks, živimo v državah s slabo logistiko, saj nimamo vidnejših predstavnikov (delegatov, kontrolorjev itd.) v vodilnih mednarodnih organizacijah. Še v najboljšem položaju so glede tega Hrvati, ki imajo v zadnjem obdobju tudi največje uspehe. Ob koncu leta 2016 so imeli na lestvicah svetovne zveze AIBA kar pet boksarjev, veseli me, da imate z Aljažem Venkom (27. v kategoriji do 75 kg) svojega tudi Slovenci, medtem ko Srbi nimamo niti enega. Na žalost pri nas boks vodijo ljudje, ki gledajo le na svoje interese. Po Beogradu delijo vizitke, na katerih piše predsednik, generalni sekretar... vendar ne poskrbijo za to, da bi imeli mladi in nadarjeni boksarji kakovostne treninge, opremo. Le kako lahko potem od njih pričakujemo odmevnejše dosežke? Ko sem bil še selektor srbske reprezentance (do leta 2005), so naši borci dosegli zadnje uspehe, na evropskem prvenstvu v Tampereju '00 smo se po zaslugi Milorada Gajovića in Nikole Sjekloće veselili dveh kolajn, slednji je bil tretji tudi na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Bangkoku. Potem so me na zvezi, na kateri je bil predsednik moj brat Slobodan, zamenjali, ker sem izjavil, da je treba zamenjati vodstvo, ker ne more omogočiti razmer za nadaljnje dobre mednarodne rezultate. Jaz s tem nimam nikakršne težave, sem izobražen, zaposlen na fakulteti. Če me srbski boks ne potrebuje, ga jaz potrebujem še manj. A se je vnovič izkazalo, da najbolj boli, ko komu v obraz poveš resnico,« se je razgovoril o razmerah v svoji domovini.
Ob tem je vsem, ki se ukvarjajo z boksom in bi radi uspeli, položil na srce, da morajo imeti za napredek dvoboje z vrhunskimi tekmeci. »Če premaguješ slabe, se ne moreš razvijati; potem kvečjemu nazaduješ. Napačno je tudi razmišljanje nadarjenih upov, ki si, denimo, po kakšnih napornih pripravah vzamejo nekaj dni oddiha, misleč, da so naredili dovolj. Ne zavedajo se, da bodo že čez dvanajst dni spet na tisti ravni, na kateri so bili pred začetkom priprav,« je opozoril Kačar, za katerega boks, če ga vodijo pravi trenerji, ni nevaren. »Z bratom Slobodanom sva končala fakulteto in kakor mnogi drugi boksarji nimava nikakršnih posledic. Morda mislite, da jih imam, a sam trdim, da jih nimam,« je še pripomnil v smehu – z opazko, da sicer noben šport na vrhunski ravni ni (več) zdrav.
Kačar »nokavtiral« Karpova
Tadija Kačar se rad pohvali, da je verjetno edini z območja nekdanje Jugoslavije, ki je v šahu premagal slovitega ruskega velemojstra Anatolija Karpova. »Bilo je pred nekaj leti, ko je Porsche zgradil nov salon v Novem Sadu. Na odprtje so kot častnega gosta povabili Karpova, s katerim smo se znani prebivalci mesta pomerili v simultanki. Ker se mi je tisti večer mudilo na komentiranje dvoboja Gearda Ajetovića, sem sredi partije Anatoliju predlagal remi, a ga ni hotel sprejeti. Malo pozneje je, si predstavljate, nekdanji svetovni prvak, pristopil k meni z enako željo, a sem ga prav tako zavrnil. Na koncu je imel on ob kralju še topa, jaz pa ob topu kmeta. Ko sem s slednjim prišel na drugo stran šahovnice in ga zamenjal s kraljico, je Karpov v znak vdaje prevrnil svojega kralja,« se je razgovoril Tadija in zaupal, da ga je med drugimi tedaj poklical nečak Gojko Kačar (nogometaš Herthe, Hamburga, Osake in zdaj Augsburga), ki ni mogel verjeti, da je matiral slovitega Rusa. Karpov se je sicer želel ob naslednjem obisku Novega Sada še enkrat pomeriti s Kačarjem, ta pa je odgovornim pri Porscheju za edini pogoj postavil za 10 evrov višji honorar, kot bi ga prejel nekdanji svetovni prvak v šahu. Povratnega dvoboja ni bilo...
