Miloš Šoškić:
 Olimpija žal samo vegetira

Ko že površnemu poznavalcu domačega nogometa omenite Miloša Šoškića, vsakdo takoj pomisli tudi na Olimpijo. Najprej morda na tisto zadnjo »jugoslovansko« Olimpijo, ki jo je trener Šoškić v sezoni 1988/1989 iz druge lige v velikem slogu popeljal v prvo zvezno nogometno ligo. No, res pa je tudi, da je priljubljeni Šole še prej kot igralec kar 11 sezon nosil dres zmajev, odigral je kar 471 tekem, tako da ima trdni status klubske legende. Žal je poznejši razpad države onemogočil, da bi se ljubljanski klub utrdil med elito. Pozneje je v novoustanovljeni slovenski ligi Šoškić vodil še Muro, Gorico, velenjski Rudar, prevaljski Korotan, Ljubljano, s Komendo je iz tretje lige napredoval v drugo, sedel je tudi na klopi Mengša, nazadnje je vodil Ivančno Gorico, ko je kotirala precej višje kot danes.

Izključen iz trenerstva

Šoškić je kljub 73 letom daleč od klasičnega upokojenskega ritma, še vedno pozorno spremlja dogajanje na nogometni sceni, z njegovo energijo in znanjem si ga zlahka predstavljamo aktivnega na igrišču. »Za mene mnogi pravijo, da sem že star in praktično upokojenec. Toda nočem trenirati moštva, kjer bom prejel drobiž, ob tem pa mi bo predsednik govoril, kdo naj igra. Nisem star, niti mentalno niti fizično. Na stadionu Ljubljane še vedno tečem po 7,8 kilometra. No, vzemite primer novomeške Krke, pa pri tem ne mislim nikogar podcenjevati. Mirno jo lahko vodite tudi sami, če boste imeli pravega kondicijskega trenerja in boste postavili koncept igre glede na sposobnosti igralcev. Če prepoznate njihove zmožnosti in iz njih izvlečete maksimum, ste zmagali,« je prepričan Šoškić, ki brez zadržkov govori tudi o pomanjkljivosti, ki jo vselej izvlečejo na plan njegovi nasprotniki: »Namerno so me izključili iz trenerskega okolja. Za mnoge sem morda prepotenten, pa tudi predober, da bi me lahko vodili. Res je, da mi je že nekdanji predsednik NZS Rudi Zavrl dejal, da denimo ne bi mogel biti selektor Slovenije, ker ne govorim slovensko. Zaradi tega nisem bil nikoli užaljen. Priznam, da se nisem naučil slovenskega jezika. Zakaj? Zato, ker so vsi v moji družbi z mano ves čas govorili srbsko oziroma hrvaško. Tudi ko sva z ženo kupovala avto, se je direktor z njo pogovarjal slovensko, z mano pa srbsko. Priznam, da to ni opravičilo zame. Toda jaz delam v nogometu, kjer jezik ni najpomembnejši, če lahko z vsemi normalno komuniciraš.«

Olimpija vegetira

Šoškić se ne predaja zgolj spominom, dogajanje v prvi ligi komentira takole: »V Sloveniji Maribor žal nima prave konkurence. Ta vleče slovenski klubski nogomet naprej. Olimpija ima le še medijski status druge ekipe v državi, po rezultatih in številu navijačev, ki jo spremljajo, pa je precej nižje. Je pač tako, da Izet Rastoder edini financira Olimpijin pogon. Škoda, da ni večjega interesa gospodarstva v Ljubljani in okolici, da bi bila Olimpija bolj celovito podprta. Maribor je dva razreda pred vsemi, kar je dolgoročno slabo za slovenski nogomet. Drugje namreč ne vidimo toliko gledalcev na tribunah. To se je zgodilo tudi zato, ker si klubi ne morejo privoščiti res kakovostnih igralcev iz tujine. Zdaj so se vsi vsaj usmerili k vzgoji domačih fantov, le Mariborčani si lahko privoščijo kakovostne tujce ali najboljše fante iz domačih klubov. Vsa čast Celju in Domžalam, ki sta letos dokazala, da se da iti tudi po tej poti. Toda ne zamerite mi, ker sem še vedno zaljubljen v svojo Olimpijo. Brez močne Olimpije namreč ni močne lige. Dobro je, da je Maribor vse močnejši tudi na evropski sceni, toda še bolje bi bilo, če bi se mu Olimpija bolj približala. Res pa je, da na neki način vegetira, se bori za preživetje. Resen klub pač ne more na kratki rok menjati trenerjev in športnih direktorjev. Ob tem bi morali navijači z obiskom na tekmah in navijanjem zares podpreti klub, ne pa da ga bojkotirajo zaradi Rastoderja. Pa saj je vendar vsem v interesu, da je Olimpija močna in uspešna!«

Brez obremenjevanja z mediji in opozicijo

Tudi reprezentanca je paradni konj slovenskega nogometa. Šoškić opozarja na prevelika pričakovanja javnosti in nepotrebne napetosti na relaciji Srečko Katanec––Zlatko Zahovič: »Ljudje se preveč prepuščajo iluzijam in od Katanca avtomatsko pričakujejo ponovitev rezultatov iz njegovega prvega selektorskega mandata. Bog daj, da bi se ponovilo, toda za to je potreben čas in ustrezni igralci, ki se bodo razvili do najvišje ravni. Katanec je prvič naredil revolucijo, že zdaj pa je reprezentanca spet v igri za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Ljudje ne smejo pričakovati nerealnih stvari. K vsemu temu ne pripomorejo niti napeti odnosi med Katancem in Zahovičem, ki niso produktivni. Osebne zamere in interesi se morajo v tem primeru preseči. Nogomet se je igral že pred njima in se bo tudi potem, ko njiju ne bo več. Oba pa sta že ogromno prispevala in še lahko, da bo slovenski nogomet še boljši na vseh ravneh. Katancu se sploh ni treba obremenjevati z medijskimi zapisi, menedžerji, opozicijo. Njega bodo, tako kot vsakega trenerja, na položaju ohranili rezultati. Zato naj se ukvarja z igralci in igro. V tej luči Josip Iličić pač nima razloga biti užaljen, ker ga Katanec ni vpoklical. Za vse največje igralce na svetu je izjemna čast igrati za reprezentanco, od Messija, Ronalda pa do nekdanjih asov Maradone, Zidana... Iličić bi lahko prispeval svojo kakovost reprezentanci, a očitno ne čuti prave pripadnosti.«

Trenerska avantgarda

Šoškić je bil pravi mojster psihološke obravnave igralcev, nadzoroval je tudi njihovo zasebno življenje. V igri je vzbudil pravo revolucijo v jugoslovanskem nogometu, ko se je odločil za igro z napadalno usmerjenima bočnima branilcema. »Šele pozneje so mi priznali, da sem bil na neki način trenerska avantgarda, ko sem Džoniju Novaku in Gregorju Židanu namenil vlogo ofenzivnih bočnih branilcev. Ko smo igrali proti Vojvodini, ki je bila takrat vodilna v jugoslovanski ligi, je njen trener Ljupko Petrović samo gledal in spraševal: 'Pa kaj je zdaj to?' Zmagali smo 3:0. Potem smo igrali proti zagrebškemu Dinamu, trener Josip Kuže pa se je odločil, da bo zaprl poti proti svojim vratom po bokih. Z Novakom in Židanom so imeli toliko dela, da so komaj držali izid 0:0. Potem pa so se odprli in mi smo zmagali s 3:0.«

V samostojni Sloveniji je imel Šoškić, ki so ga predvsem starejši igralci klicali tovariš, še desetnijo klubskih postaj, kjer je pustil svojevrstni trenerski pečat. »Povsod mi je bilo lepo, v Murski Soboti, Novi Gorici, Velenju, na Prevaljah, pa tudi v Komendi, ki sem jo iz tretje lige pripeljal v drugo. Bistveno je, da so igralci plačani. Ne morejo biti praznih žepov, da nimajo niti za sok. Pomembno je, da so naloge v klubu razdeljene, da vsak ve, kaj dela. Tako lahko trener z moštvom v miru dela. Prepričan sem, da je najslabši mir boljši kot najboljša vojna. Ne samo v nogometu, tudi v družini ali med prijatelji,« nas je še poučil Šoškić v družbi žene Samire, s katero sta izjemno ponosna na hčerko Ivano, ki je predana študiju, in sina Branka, ki je vpet v družinski posel z nepremičninami.