Milko je košarkarski šejk

V Kuvajtu nič novega. Temperature se gibljejo nekaj čez 30 stopinj Celzija v senci, košarkarski naslov je spet osvojila ekipa Al Kuwait, prvo ime lige pa je slovenski košarkar Marko Milić. Kranjčan je bil ključni mož pri obrambi naslova (na tretji tekmi proti Al Quadsiji je dosegel 21 točk), ekipo pa je do pokala popeljal slovenski trener Bojan Lazić. »Ni bilo lahko. Pa ne toliko zaradi lige, ampak pritiska. Odigrali smo 36 tekem, izgubili smo le enkrat. A v Zalivu je tako, da ti je vse na voljo, dokler zmaguješ. Ko izgubiš, si pripravljen na vse, tudi na takojšnjo pot domov,« Marko opiše razmere v deželi, kjer velja za košarkarskega boga.

Veljaki ponosni na Milića

Pa še ni rekel zadnje na tem koncu sveta. »Zdaj smo bili par dni prosti, trenirali smo le zvečer. Prihodnji konec tedna nas čaka pokalna končnica, potem odhajamo za deset dni na priprave v Beograd. Drugi vikend maja pa se borimo za naslov prvaka Perzijskega zaliva, tega si naš lastnik zelo želi,« Marko opiše delovni plan do konca sezone. Naslov prvaka veliko pomeni klubskim veljakom. »Mi igramo košarko, oni pa pijejo čaj in razpravljajo o poslih. Košarka pa je velik prestiž,« nas še poduči Milko. Tak, poln strasti, prestiža in rivalstva, je bil tudi finale, v katerem sta se merila najboljša kluba v ligi, tudi mestna rivala. Sodniki so prišli iz Irana in Katarja, da bi se zagotovila dodatna kredibilnost. Milićevi so prvaki postali v gosteh, kjer pa je tekma hitro dobila tudi tretji polčas, pele so pesti. »Iskric ni manjkalo,« skromno začne Marko, ki ga hitro povprašamo, ali je bil udeležen v pretepu. »Ob taki tenziji je dovolj, da se dva igralca grdo pogledata. To se je zgodilo, igralci so si bili takoj v laseh, prišli so še vojaki. Sprva sem branil in miril soigralce, potem sem podelil par forhendov in bekendov. Zatem sem se umaknil. Nisem želel, da bi se slikal s pokalom z razbito arkado ali krvavo ustnico,« v svojem tonu pove Milko, ki pa je ostal brez pokala! Ko so igralci Al Kuwaita prišli iz garderobe, je sledil hladen tuš. Ker prvenstvo – boj za tretje mesto še traja – ni končano, bodo pokale delili povsem na koncu sezone.

Balkanska kolonija

Miliću v Kuvajtu ni dolgčas. Za to poskrbi balkanska kolonija s trenerjem Lazićem, nekdanjim soigralcem Jasminom Perkovićem ter fizioterapevtom Bobanom. Marko pa pogreša svojo družino, denar in naftni dolarji niso vse. »Še sreča, da imajo otroci toliko počitnic, neprestano smo skupaj,« se Milko nasmeji. Na tem koncu, tega Milić niti ne skriva, se ne igra tako kakovostna košarka, kot jo je igral v svoji karieri, ko je bil član Union Olimpije, Real Madrida, Bologne, Phoenixa, Fenerbahčeja, igral pa je tudi v Iranu. »Kuvajtska izkušnja je zame velika avantura. Do nje sem prišel zaradi Memija Bečiroviča, ki me je vzel v Iran. V sedanji ekipi spoznavam kulturo, poskušam jo razumeti, povrhu vsega pa želim svoje soigralce narediti boljše.« V Kuvajtu je dojemanje športa drugačno kot v Evropi, košarka za igralce ni v ospredju. Fantje hodijo v službe, eden od Markovih soigralcev je general, drugi arhitekt. Šestintridesetletni Milić pa je še vedno košarkar.