Milko bo delal s talenti

Marko Milić je jutranja ptica, vsak dan ga je moč okoli šeste srečati v njegovi četrti, kjer zjutraj sreba kavo. Če ga ni tam, je v Kuvajtu ali na morju s svojo družino. Žena Vesna in njune tri hčerke so vesele, ker je Marko spet doma, poglavje kuvajtske košarkarske zgodbe pa sklenjeno. »S Primožem Brezcem sva lahko ponosna, ker sva Al Kuwait pripeljala do naslova podprvaka Perzijskega zaliva. Po porazu v finalu je bilo nekaj grenkega priokusa, danes je to pozabljeno,« se Marko ozre na zadnje tekmovanje, kjer je Al Ahli z 80:67 ugnal Milića, Brezca in soigralce. »Igrala sva dobro, po 50 točk in 25 skokov na tekmo sva beležila v paru. Potem so se obrambe koncentrirale na naju, svoje je naredila tudi utrujenost. Tekmecu smo iskreno čestitali,« nadaljuje Milko, ki hvali predvsem Brezca. »Primož je igral izvrstno. V Kuvajtu so vajeni, da so centri bolj anemični. Primož jih je šokiral s svojo borbenostjo in fanatičnostjo, igral je super. Nisem presenečen, da je dobil številne ponudbe za igranje na tistem koncu sveta,« pravi Milić. A se je Brezec zahvalil za ponujeno in odšel na Ciper, kjer je letos postal državni prvak, v dresu Larnace bo igral še vsaj leto dni. »Tam ga imajo radi, cenijo in spoštujejo ga, po zmagi v finalu državnega prvenstva so ga kot kralja nosili naokoli. Breza po vseh poškodbah doživlja svojo košarkarsko pomlad,« še doda Marko, ki še tudi ni rekel zadnje v košarki.

Nekaj ponudb je dobil, tudi iz Dubaja, a košarkarsko je že nekaj let potešen. »Rad bi bil doma, pomagal ženi pri poslu in preživljal čas s hčerkami. Saj greš na tuje in zaslužiš za družino. A mi je še kako hudo, ko sem v tujini in kličem domov, mlajši hčerki pa ne želita govoriti z mano, ker jokata,« Marko razkrije, kako se počuti kot očka na potovanju. »Morda za kak mesec še grem kam. Ali pa tudi če ne … Ni mi treba,« pusti odprta vrata, čeprav se zdi, da je svoje odigral. V svoje vrste ga vabi Košarkarska zveza Slovenije, kjer Marka čaka položaj direktorja mladih reprezentanc. »Košarka je moje življenje. Ne morem brez nje!« pravi Marko, ki ga veseli delo z mladimi. »Želim si, da se vnovič vzpostavi zaupanje v delo z mladimi. Da se ne zgodi, da odprem časopis in preberem, da dva talenta Žan Mark Šiško in Luka Kraljević tavata po Srbiji in tam iščeta trenerja za individualno delo. Hočem, da taki talenti dobijo vso podporo v Sloveniji. Prav tako morata Luka Dončić in Blaž Mesiček dobiti tisto, kar potrebujeta. To so nosilci, ki bodo prihodnjih 10, 15 let branili barve Slovenije,« je jasen Milić, ki bi rad imel pregled nad dogajanjem, od tekmovanja Superšolarja, selekcioniranja in vsega, kar je tako ali drugače povezano z mladimi selekcijami.

»Pravijo, da ni talentov. Pa ni tako. Zmago Sagadin je lepo rekel, imamo hlodovino, po lesene omarice pa hodimo v Avstrijo in Italijo. Andrej Urlep mi je rekel, da tudi visokih igralcev ne manjka, zdaj v Kranju bdi nad tremi upi, ki so veliki dva metra in 15 centimetrov,« Marko da vedeti, da že pozorno spremlja sceno in se pripravlja na nov izziv. Moti ga tudi, ko se kdo spravi na Sagadina. »Predvsem so to tisti iz politike, osvojili pa niso ničesar. Zmago ima 25 naslovov, vsako leto je enega igralca poslal na svetovno sceno,« še doda Milić, ki bo ob nastopu svoje funkcije po nasvete odšel tudi do Sagadina. »Zdaj ni čas za pogrevanje zamer, zdaj gre za slovensko košarko,« odločno sklene vselej priljubljeni Milko. Potem zazvoni telefon, očka Marko se prelevi v taksista. Hčerke in žena ga potrebujejo. Vsak dan bolj. Tako pa tudi naša košarka, čeprav v drugačni vlogi.