Petek popoldne, nekaj pred 14. uro na ljubljanskem letališču. Pristali sta letali iz Istanbula in Frankfurta. Miza v kotu ne sameva, tam je ženski del družin Bečirović in Milić. Očeta in moža sta šla v daljni Iran s trebuhom za kruhom, pred prazniki pa sta se Memi Bečirović in Marko Milić za nekaj dni vrnila v domovino. Tara in Ela vse bolj nestrpni, po nekaj minutah pa sta le prišli na svoj račun, očku Marku stečeta v objem, družina Milić je spet skupaj. Potem pride še Memi, objem z ženo Sahidijo in s hčerko Sanelo, ki je v veselem pričakovanju, v prihodnjih dneh bo Memi še tretjič dedek. »Pot je bila dolga in naporna,« priznata Memi in Marko, ki sta iz 13-milijonskega Teherana najprej tri ure potovala do Istanbula, potem pa še slabe tri do Brnika. »Kot bi potovala iz Amerike,« se je takoj pošalil Marko. »Pogrešam družino,« prizna Ljubljančan, a se hitro potolaži z dejstvom, da bo marca konec sezone, navsezadnje pa bo nekaj prispeval tudi v družinski proračun. »Včasih bi dal po pol plače za telefon, danes pa imamo na srečo sodobno tehnologijo, ki je poceni,« pove o tem, kako se znajde, da je ves čas v stiku z družino v Sloveniji. V Iran sprva ni nameraval, potem ga je Memi povabil, naj pride vsaj pogledat, stane ga tako in tako nič: »Vzel sem nahrbtnik, dve majici, dvoje spodnjih hlač in šel. Kot bi šel na morje,« Marko iskrivo nadaljuje.
V Iranu ga cenijo
Po enem tednu je videl, da Iranci mislijo resno, svoje je dodal tudi Memi: »Memi je kralj, v Iranu ga cenijo ter mu zaupajo, z reprezentanco je naredil rezultat, zdaj pa je poskrbel tudi za slovenske igralce. Sanija in mene je že pripeljal v Iran, dobre besede je rekel še za Saša Ožbolta in Sama Udriha.« Marko je vesel, da se je končno našel slovenski trener, ki poskrbi za slovenske igralce, kar je pri hrvaških in srbskih trenerjih tako ali tako stalnica. »Po navadi je tako, da vsak naprej poskrbi za svojo rit in je vesel ter zadovoljen s tem.«
Milić se je zlahka navadil na tamkajšnje košarkarske razmere: »Hitri in dobri strelci so, vsaka ekipa ima po dva Duleta Hauptmana, premorejo tudi višino, taktično znanje jim manjka, zato so pripeljali Memija.« Trenirajo enkrat na dan, a je takrat trening obsežnejši. Liga je kakovostna, Milićev klub Mahram v tem hipu zaseda tretje mesto. Na vrhu je Petrochimi, kjer igra Sani Bečirović. »V Sanija polagajo velike upe, da jih popelje do naslova prvaka, a verjamem, da se bova naslova veselila midva z Memijem,« se ne odreka šampionskih ambicij.
Pravi gurman
V iranski prestolnici živi v stanovanju, v katerem ne manjka satelitska antena, na voljo ima internet, voznika ter prevajalca. »Iransko ne razumem. Kako naj vem, kje je mesarija, kje pa banka?« Iran je Marku pisan na kožo tudi zaradi kulinarike. »Sem pravi gurman, navdušil sem se nad piščancem v vseh mogočih kombinacijah. Na trening se vozim tudi uro, a to ni nič posebnega. V mestu imajo šestpasovnico, se pa zgodi, da na tej avtocesti kdo začne voziti vzvratno ali pa da promet ustavi kdo, ki prečka cesto s samokolnico,« niza zanimivosti. Danes je ponedeljek, očka Marko se mora vrniti v Iran, saj ga v četrtek čaka nova tekma. Sani se za praznike sploh ni vračal v domovino, Memi pa bo doma ostal še en teden.
