FIRENCE – Če odmislimo kolesarsko močni severnejši del stare celine, kje je lepše obračati pedala kot denimo na francoskem jugu, v Španiji ali v podnebno prijetni Italiji. Imeti svetovno prvenstvo v živopisni Toskani, to je češnja na kolesarski torti. In prav tam je slovenski adut Matej Mohorič zmagoslavno prikolesaril v cilj cestne dirke, od Montecatinija Term do Firenc, mlajših članov oziroma mladcev do 23. leta starosti.
| Novi predsednik v boj proti dopingu Mednarodna kolesarska zveza ima novega predsednika, Britanec Brian Cookson je namreč na letnem kongresu v Firencah, na prizorišču SP, dobil 24 glasov od 42 delegatov, njegov protikandidat in od leta 2006 prvi mož Ucija, Irec Pat McQuaid, pa 18. »Spremeniti moramo način vodenja zveze. Najprej bom v vlogi predsednika poskusil zagotoviti povsem neodvisen boj proti dopingu in se posvetoval tudi s Svetovno protidopinško agencijo,« je povedal Cookson. |
To ni vse, spomnimo, 18-letni član kranjske Save ja lani v nizozemskem Valkenburgu osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v cestni vožnji, v kronometru pa se je posrebril.
»Vedel sem, da sem dobro pripravljen, tudi proga je bila po mojem okusu, a v vožnji na čas se nisem dobro odrezal, zato nisem vedel, kaj naj tokrat pričakujem. Tega uspeha nisem pričakoval, ne dojemam še, kaj mi je uspelo,« je bil po velikem metu vzhičen mladi Gorenjec iz Podblice. Slovenija je že dala najboljšega na svetu med mlajšimi člani, Jani Brajkovič je leta 2004 na SP, prav tako v Italiji, v Veroni, najhitreje prekolesaril kronometrsko progo. Debitant v tej kategoriji Mohorič je še prav posebno zaznamoval prvi nastop med fanti, starimi do 23 let, in takoj oblekel mavrično majico zmagovalca. Kakšen dragulj na kolesu ima Slovenija, pove tudi dejstvo, da bo Matej po koncu sezone odšel med profesionalce k italijanskemu delodajalcu Cannondale. »Vedno imam rad prestope v višjo kategorijo. Kaj bi bilo, če bi igral igrico na računalniku in bi jo imel vse življenje nastavljeno na najlažjo zahtevnost? To zame ni izziv. Zavedam se, da bo drugo leto skoraj nemogoče, da ta letošnji uspeh ponovim. Ali pač? Čudeži se dogajajo. Zelo sem srečen, da grem v Cannondale, tudi malce živčen, a menim, da bom izpolnil njihova pričakovanja,« se je ozrl naprej na kratko pristriženi novi kolesarski žlahtni up.
Adrenalinski šok
»Celotno dirko sem razmišljal, ali gremo res vsi počasneje, ker proga ni tako težka; nisem vedel, kaj naj si mislim. Zdaj, ko imam merilnik moči na kolesu, sem videl, da so številke enake kot na vseh drugih dirkah. Potem sem se na sredini proge začel zavedati, bom poskusil, in na koncu je uspelo,« je po veličastni zmagi in osvojenem naslovu svetovnega prvaka razmišljal 18-letni član kranjske Save.
»Definitivno sem osebnost, ki lahko ohrani mirno glavo in kri. Prepustil sem se toku. Ko sva s Francozom Julianom Alaphilippom ostala sama, sem menil, da je močnejši, kot je bil pred tremi tedni na etapni dirki Tour de l'Avenir v Franciji. Tam je zmagal v etapi, jez pa sem bil drugi. Preprosto sem tokrat menil, da blefira, da spet igra na srečo. Ali naju bodo ujeli, za seboj je namreč imel močno ekipo, ali pa bo zmagal. Sprijaznil sem se že z dejstvom, da bom drugi. Prvo leto sem v tej kategoriji, drugo mesto bi bilo odličen rezultat. A na vrhu klanca sem pogledal nazaj in njega ni bilo več zraven. Presenečen sem bil, hkrati pa sem po telesu začutil mravljince in adrenalinski šok. Le še glavo sem dal dol in do cilja odpeljal kronometer,« je adrenalinsko govoril tudi po prečkanju cilja.
Slovenskemu selektorju Martinu Hvastiji se je seveda neprestano smejalo: »Po kronometru smo bili vsi razočarani, Matej ga je slabo odpeljal, a mi je rekel, ne skrbi, na klanec mi gre. Nisem vedel, ali naj se mu smejim ali naj mu verjamem. A na tistem kronometru klancev razen dveh nadvozov resnično ni bilo. Imel je prav.«
Rad kolesari v vročini
Kako pa je Matej Mohorič sploh prišel v kolesarstvo? »To je bilo pred trinajstimi leti, do takrat sem vadil plavanje. Sosed me je opogumil, naj začnem s kolesarstvom, ta šport mi je bil zelo všeč. Najprej sem hotel v gorsko kolesarstvo, a sem se vseeno odločil za cestno, blizu doma namreč ni bilo nobenega moštva gorskih kolesarjev. Starši so od začetka nasprotovali mojemu kolesarjenju, saj je bilo za otroka nevarno, da se sam odpelje na dvourno vožnjo, kmalu pa so videli mojo željo in mi dovolili. Bil sem majhen in šibak. Od sošolcev sem bil hitrejši pri teku, od začetka pa sem imel na biciklu dobro tehnično znanje. Ko sem bil star le devet let, sem lahko sto metrov daleč kolesaril le na enem kolesu, seveda z rokama na balanci. Na začetku, ker sem bil prešibak, sem vse dirke prekolesaril brez tega, da bi športno obutev vpel v pedala, tega si nisem upal povedati niti trenerju. Prvo dirko, čeprav sem bil dober v klancih, sem dobil na ravnini,« pravi Matej.
»Rad kolesarim v vročini in toplem vremenu. Na maram mrzlega, še posebno če sta še dež in sneg. A dež me poleti ne moti, ker je še toplo. V takšnih razmerah se lahko na spustih še bolj odlepim od konkurence. Zdaj sem tudi bolj odporen, saj so dirke v kategoriji elite precej daljše, skoraj dvakrat toliko kot v mladinski konkurenci,« je še dodal svetovni prvak. V prihodnosti, na kateri dirki pa bi rad zmagal? »Sanjam o tem, da bi zmagal na tritedenski dirki, kot je Giro d’Italia.«
