Match race: Puh je prvi zarezal valove, Orel pa je odjadral najvišje po lestvici

Match race oziroma jadralsko dvobojevanje je ena od najprivlačnejših zvrsti jadranja. V napetih dvobojih se neposredno, ena proti drugi, merita le po dve jadrnici. Običajno se ekipe najprej pomerijo vsaka z vsako, sčasoma pa po sistemu izločanja najboljše zajadrajo za najvišja mesta. Poleg uigranosti posadke in spretnega upravljanja jadrnice imajo ključno vlogo pri uspehu taktika in dobri starti, s katerimi dobijo posadke prvo priložnost, da nasprotnika spravijo v prepovedan položaj in mu s tem dodelijo kazenski obrat, s katerim bo v nadaljevanju regate izgubil nekaj dragocenega časa oziroma taktične prednosti. Regate kar z gumenjakov spremljajo sodniki, ki se morajo nemudoma odločiti, komu v konfliktu dati prav. Nič kaj lahka naloga, zato smo lahko še toliko bolj ponosni na našega, slovenskega razsodnika Andraža Koželja, ki sta ga strokovnost in poštenost pripeljali v sam vrh, med izbrance, ki so jadralsko dvobojevanje razsojali na zadnjih poletnih olimpijskih igrah v Londonu.

Jadralsko dvobojevanje ima v Sloveniji približno dvajsetletno tradicijo, še nekoliko dlje v zgodovino pa sežejo prvi slovenski nastopi v okviru nekdanje skupne države. Čeprav je mlajšim rodovom morda vzbudil zanimanje šele nedavno, ko so se Vesna Dekleva Paoli, Katarina Kerševan in Lena Koter v njem želele pomeriti na olimpijskih igrah v Londonu, bi bilo krivično spregledati pionirje slovenskega jadralskega dvobojevanja, od prvega »match racerja« Dušana Puha do Jureta Orla, ki v svojih rokah še vedno trdno drži najvišjo slovensko uvrstitev na lestvici ISAF, odlično 13. mesto na svetu iz leta 2009. Tradicijo zdaj z močno voljo uspešno nadaljuje ekipa Lumba Match Race Team Ljubljančana Dejana Presena.

Prvi pravi
 slovenski nastop

Prvi nastop slovenskih jadralcev na regati jadralskega dvobojevanja je bila udeležba ekipe Dušana Puha, ki so jo sestavljali Japec Jakopin, Marino Bajec, Goran Jeglič in Vladimir Čendak, na jugoslovanskih kvalifikacijah za ACI Cup leta 1987 v Zadru. »Ker smo se na hrvaškem ACI Cupu v prvokategornih regatah, na katere je bilo povabljenih po devet najboljših ekip na svetu, pa tudi številni jadralci z America's Cupa, redno uvrščali v prvo polovico, smo imeli ugled v mednarodni srenji in začeli so nas vabiti tudi na druge regate po Evropi,« se spominja Dušan Puh. »Bili smo elita.« Po nekaj letih uspešnih mednarodnih nastopov sta prišla leto 1991 in osamosvojitev. »Za prvi pravi slovenski nastop lahko štejemo udeležbo na Landrover Nation's Cupu, prvem svetovnem prvenstvu v jadralskem dvobojevanju, in končali smo na 11. mestu na svetu. Regata je bila organizirana le par dni po osamosvojitvenem referendumu, zato smo v Atenah zamenjali jugoslovansko zastavo in na prizorišče stopili s slovensko. Najprej smo bili deležni začudenih pogledov, a smo vztrajali, in to je bil naš prvi pravi slovenski nastop.«

Poleg uspehov Dušana Puha je bil čas, da dobimo svojo prvo match race regato; to je v zgodnjih devetdesetih pod okriljem JK Jadro Koper organiziral Janko Kosmina. Kmalu je pod imenom Koper Cup sledila višje rangirana regata kategorije grade 2, ki so se je na jadrnicah Elan 31 udeležili številni match racerji svetovnega slovesa. Pod generalnim pokroviteljstvom OMV se je v naslednjih letih jadralo na jadrnicah J24. Jadralsko dvobojevanje je dobilo zalet in pod novim, bolj mednarodno zvenečim imenom Slovenia Cup smo leta 1996 dobili svojo prvo regato najvišjega ranga, za katero so takrat zgradili deset popolnoma novih jadrnic JustinTen. Med slovenskimi jadralci sta v tistem obdobju zelo uspešno krmarila Dušan Puh in Mitja Kosmina in se skozi svojo dvobojevalsko kariero povzpela do 22. oziroma 20. mesta na lestvici ISAF. Kosmina je moral takrat svojo ekipo, ki so jo sestavljali Davor Glavina, Mitja Beltram in Lučo Fafangel, postaviti pred enako dilemo, kakršna fante tare danes, dvajset let pozneje. Ali se za obstanek med najboljšimi dvajsetimi na svetu posvetiti jadralskemu dvobojevanju zares ali se posloviti od najvišjih ambicij, ki terjajo veliko časa in denarja. Odgovor je bil, žal, na dlani.

Pomanjkanje denarja in časa

Puh in Kosmina sta se v naslednjih letih posvetila drugim projektom in navdušenje nad to zvrstjo jadranja je nekoliko zamrlo, dokler se ni približno deset let pozneje na regatnem polju s svojo ekipo pojavil Jure Orel. »Ko smo se prebili med prvih sto, so začela prihajati vabila na močnejše regate, od koder bi lahko prišli v trideseterico, kar je bil naš prvi cilj,« se spominja Orel. »Naslednji cilj je bil dvajseterica, s čimer bi izboljšali do takrat najboljši slovenski rezultat. Potem smo si zadali petnajsterico in tudi to smo dosegli in presegli. Realno je bilo poseči v deseterico, a da bi se tam lahko obdržali dlje, bi se morali posvetiti le še jadranju. Žal pa si potrebnih treningov za kaj več niti časovno niti finančno nismo mogli privoščiti.« V tem obdobju so bili redno uvrščeni okoli 15. mesta na lestvici ISAF, najvišje pa so se na lestvici iz maja 2009 povzpeli na 13. mesto, kar še danes ostaja najboljša slovenska uvrstitev. Zmagovalno ekipo so takrat poleg Jureta Orla sestavljali Karlo Hmeljak, Davor Glavina, Aleš Božnik, občasno pa tudi Vid Jeranko, Mitja Simčič in Mitja Beltram. »V našem času so prvih trideset mest zasedale izključno sponzorirane profesionalne ekipe, ki niso delale drugega kot trenirale in se udeleževale regat,« se spominja Orel.

Niti danes ni dosti drugače, ugotavlja edina trenutno aktivna slovenska ekipa, Lumba Match Race Team Dejana Presena. »Naši načrti so, da z ekipo, ki jo sestavljamo Miha Truden (trim sprednjih jader), Marko Pihlar (trim glavnega jadra in taktika), Jure Jerkovic (premec), Žiga Tratenšek (dvižnice) ter jaz na krmilu in ki ima še ogromen potencial, še naprej pridno treniramo in napredujemo kot celota. Letošnji cilj je napredovanje po lestvici med 25 najboljših ekip na svetu, na kateri trenutno zasedamo 36. mesto,« pove vodja ekipe Presen. Pravkar so se vrnili z regate elitne serije World Match Racing Tour, ki bi bila po kakovosti nastopajočih primerljiva z grand slam turnirji v tenisu. Udeležili so se je na povabilo organizatorja in dokazali, da se lahko kosajo tudi s svetovno konkurenco, saj jim je za napredovanje v četrtfinale na zahtevnem regatnem polju zmanjkala le ena zmaga. Kljub nedvomnemu potencialu se Presenova ekipa žal sooča s podobnimi razmerami kot jadralci pred njimi: »Situacija je iz leta v leto slabša, za trening praktično nimamo ustreznih razmer. V tujini imajo klubi flote jadrnic, na katerih lahko člani trenirajo, pri nas ni ne flote in ne kluba, ki bi imel dobre razmere za trening. Tudi v Jadralni zvezi Slovenije nas praktično ignorirajo, saj jih zanima samo olimpijsko jadranje.«