Majhno plezalno steno je imela celo v svoji sobi

Športno plezanje bo na poletnih igrah leta 2020 v Tokiu postalo del olimpijske družine. Slovenija je velesila v tej panogi, Martina Čufar pa je leta 2001 na svetovnem prvenstvu v Winterthurju tudi priplezala do naslova prvakinje. Naslednje leto je bila podprvakinja stare celine v Chamonixu, skupaj pa je osvojila šest mastrov in tri tekme za svetovni pokal. Ob naslovu najboljše na globusu pa je bila leta 2001 še prva na svetovni jakostni lestvici. V šali napisano se je takšna šampionka že morala roditi na umetni steni oziroma v skali. »Odraščala sem v Mojstrani pod triglavsko steno, oče me je že pri desetih letih peljal čez Severno steno. A to ni bilo še to, ker je bilo malce nevarno, stena je krušljiva, pri enajstih letih pa sem odšla na mladinski planinski tabor v Avstrijo. Tam je bila umetna stena, in takoj sem se zaljubila v plezanje. Od takrat skoraj ni dneva, da ne bi pomislila nanj,« je Martina Čufar podčrtala znani izrek navdušencev nad gorami. »V tistem času sem začela tekmovati na umetni steni, a moja duša je bila vedno bolj v skalah. Leta 1990 so v Sloveniji začeli prirejati tekme za mlajše kategorije in sem takoj zmagala. Večinoma sem bila v gimnazijskih časih na umetni steni, čeprav sem veliko plezala v skali, majhno plezalno steno pa sem imela tudi v sobi. Med domačimi nalogami sem denimo znala malce poplezati. Po sedemnajstih letih tekmovanj na umetni steni pa sem od leta 2007 plezala le še v skali. Če je dež, sicer še vedno treniram na umetnih stenah, a je skala tista, za katero vadim. Če pa denimo zdaj treniraš v skali, ti ne more uspeti na tekmah v športnem plezanju, ker je slog tako drugačen. Tekmovalci zdaj večinoma trenirajo le na umetnih stenah in gredo v skalo med počitnicami,« je nadaljevala. Na zmagovito svetovno prvenstvo v švicarskem Winterthurju pa ima Martina Čufar tudi posebne spomine. »Svetovno prvenstvo je na vsaki dve leti, a v moji glavi je bilo, da je SP ista tekma kot tista za svetovni pokal, teh je nekaj na leto. Konkurenca ni dosti drugačna. Spomnim pa se, da sem bila pred finalom malce živčna, saj nas je bilo v finalu kar deset, po navadi nas je le osem. Zamislila sem si, da sem namesto na tekmi na plezališču. Nekaj dni prej sem namreč na plezališču Warmbad v Avstriji preplezala lepo smer z oceno 8a z imenom It's so easy. Preden sem na tekmi na SP šla v steno, sem si predstavljala, da sem v naravi v Warmbadu, in mi je res uspelo plezati sproščeno. Morda je to pripomoglo k zmagi ali pa tudi to, da mi je bila smer malce bolj pisana na kožo.«

Drugačna kultura

Športni čas pa teče, tudi športno plezanje se je spremenilo. »Tekmovanja se ločijo po težavnosti, tudi na svetovnem pokalu v Kranju plezajo z vrvjo, kdor pač pride višje. Balvani pa so mahne stene, ki so brez varovanja, padeš na blazine. Odkar spremljam tekmovanja, in to še vedno z veseljem, opažam, da je vse veliko bolj na moč, vse je bolj telesno, manj tehnično. Oprimki niso več konkretni, mi pravimo, da so bolj tvorine, veliki trikotniki, krogi. Pritisniti jih moraš z vso dlanjo, uporabi se moč vsega telesa, prsti niso več tako odločilni. Vse gre veliko hitreje, včasih v smeri ni bila skoraj nikoli težava, da ti bo zmanjkalo časa, ker ni bilo toliko omejitev. Zdaj pa so tekmovalci prisiljeni plezati hitro, ker imajo šest oziroma osem minut za smer. Včasih ravno to odloča, kdo bo zmagal. Za zdaj pa sem še edina svetovna prvakinja med plezalkami v Sloveniji,« je dodala Čufarjeva, ki je konec tedna napeto spremljala svetovno prvenstvo v Parizu. Samosvoje misli pa je imela ob uvrstitvi športnega plezanja med olimpijske športe. »Kaj bi rekla? Nisem egoistična, ker ne tekmujem več, a ne vem, ali bo to stvari pri plezanju toliko spremenilo. V našem športu je namreč malce drugačna kultura, za plezalce po duši tekmovanje ni bistveno. Dobro pa je za razvoj športa, tako na nacionalnih ravneh kot zaradi tega, da se bo športnemu plezanju namenilo več denarja. Drugače za prave plezalne navdušence to kaj dosti ne spremeni. Menim, da je plezanje eno od osnovnih človekovih gibanj, že neandertalci so morali plezati, čudno je, da ga ni bilo na olimpijskih igrah že prej. Dobro je, da je postalo olimpijski šport, a tudi ne bi bilo nič narobe, če ne bi. Da bi vsi še vedno plezali z veseljem, s kakršnim to počnejo,« meni naša nekdanja šampionka.

Kanjonski raj

Martina Čufar zdaj živi v Franciji, tam se je poročila in ima družino, dvakrat ali trikrat na leto pride za dva tedna v Slovenijo, v Les Houches, pet kilometrov od Chamonixa, pa jo prideta obiskat mama in sestra. »V Franciji je veliko slovenskih gorskih vodnikov, vseskozi sem v stiku s Slovenijo. Ker sta otroka še majhna, zdaj v hribih ne plezam toliko, v torek smo bili denimo v gondoli na 3800 metrih tik pod Mont Blancom. Če je le priložnost, plezam seveda v francoskih Alpah, sicer pa nižje v dolini, kjer ni veliko dostopa. Dvakrat na leto gremo za 14 dni v plezalni raj, kanjon Verdon na francoskem jugu. Chamonix se že sliši lepo, a ko je tam veliko turistov, ni tako prijetno. Ko so počitnice, pobegnemo stran.«

Mož Nico je gorski vodnik, plezalec, tudi inštruktor za francosko vojsko. Z Martino sta se prvič srečala sredi stene El Capitan v Yosemitu, v Verdonu pa sta prvič skupaj resno preplezala smer. Zdaj so družina Potard s petletnim Tommyjem in Pacom, ki je star malce več kot leto in pol. »Imeni je bilo težko izbrati, zveneti bi namreč morali tako slovensko kot francosko. Tako da smo dali eno ameriško in eno špansko,« razloži Čufarjeva. »Nisem gorska vodnica, menim, da je to za žensko precej naporno. Sploh če si mamica z otroki. Do julija sem bila v bistvu še vedno zaposlena v Slovenski vojski, v športni enoti. Mednarodni razred sem namreč lahko ohranjala z dobrimi vzponi v skalah, sem pa še vedno tekmovala na vojaških tekmovanjih. Zdaj se je to spremenilo, sem trenerka športnega plezanja, a se ne vidim v tem, namreč da bi se znova zaprla v izolacijske cone in z mlajšimi šla na tekmovanja. Raje bi prenesla znanje in učila plezanje v skali, s prijateljico snujeva načrte za organizacijo krajših štiri- do petdnevnih tečajev plezanja in joge na različnih koncih Francije. Naredila sem namreč tečaj za jogo, izpopolnjujem pa se tudi v tem, da bi bila maserka,« je pripoved sklenila naša športna legenda Martina Čufar.