Ljubljančan z rolerji na sloviti Le Mans

Slovenci smo za rekorde, tiste na dolge proge. Kar nekaj junakinj in junakov se je zapisalo med nesmrtne, s posebnim ekstremnim dosežkom pa se lahko pohvali tudi Peter Korez, 24-letni Ljubljančan, ki je 24 ur rolal v francoskem Le Mansu. Ta je javnosti še kako dobro znan po avtomobilistični različici boja na dolge proge.

Rolerji za 1200 evrov

»Malce sem še utrujen, brez moči,« potarna, ko se deset dni po podvigu v deželi Galcev usedeva ob kavi in začneva pogovor. »Vedno sem želel rolati na dolge proge,« nadaljuje. Izvem, da se je za Le Mans odločil lansko jesen, decembra je oddal prijavo, Francozi pa so ga hipoma olajšali za 180 evrov. Toliko stane, da smeš na start dirke, v zameno pa dobiš tudi prostor v boksu. Peter se dirk in drugih rolarskih preizkušenj udeležuje že dve leti. Sprva je rolal bolj za dušo, zdaj tekmuje s časom in tekmeci. Lani je sodeloval na maratonu v Berlinu, kjer je v konkurenci 6300 tekmovalcev zasedel 33. mesto.

Izkazal se je tudi na letošnjem Le Mansu. V 24 urah je prevozil 72 krogov oziroma 301,6 kilometra in bil med tekmovalci v posamični konkurenci 23. »Hotel sem premagati magično mejo 300 kilometrov. Uspelo mi je, zdaj bi rad še več,« pušča odprta vrata, da se v Francijo še vrne. Projekt ni bil poceni, zbrati je bilo treba okoli 4000 evrov. Že rolerji so bili dragi, tri pare je vzel s seboj. Tekmovalni so stali kar 1200 evrov, dva para krepko manj.

Kar 23 ur dežja

Pripravljati se je začel že pozimi – sprva je tekal po stopnicah, delal trebušnjake in se lotil fitnesa v naravi. Spomladi je začel hoditi v italijanski Gradež, kjer je opravljal distančne treninge. »Videli smo, koliko lahko sploh prevozim, kdaj naj jem, kdaj počivam. Učil sem se poslušati svoje telo,« pripoveduje Peter, ki je vadil tudi v Mojstrani. Ko je skopnel sneg, je krožil med Mojstrano in Italijo, krog, dolg 55 kilometrov, pa je premagoval v seriji po dva, tri ali celo štiri.

V Franciji je tako, da ni nujno, da vseh 24 ur voziš. Vsak se odloča sam, odmori in počitki niso prepovedani. Največ preglavic pa je povzročalo vreme, kar 23 ur je namreč deževalo. Asfalt je bil nevaren, sam pa je imel koleščke le za suho progo, a jo je odnesel brez padcev in poškodb.

Peter ni šel sam v Francijo, spremljal ga je Črt Lukančič Mori, Peter mu je za vse iskreno hvaležen. Pravi, da sam ne bi zmogel. Črt je skrbel zanj kot oče – mu kuhal, popravljal rolerje in ga vzpodbujal. Prav slednje je bilo dobrodošlo, skoraj nujno v zadnjih nekaj urah, ko so nastopile krize. »Tudi preobuval me je,« še pristavi Peter, ki je bil s Črtom povezan ves čas dirke kar po telefonu. Vmes je veliko jedel, shujšal pa ni. Črt mu je kuhal testenine, vmes je segel po skuti z arašidovim maslom in marmelado, zaužil je tudi energijske ploščice in gele, pil pa vodo in vitargo s škrobom. Med rolanjem si je čas krajšal s pogovorom s preostalimi tekmovalci, vsem skupaj pa so dale dodatne moči luči, ki so ob mraku zasvetile na progi in ustvarile magičen čar.

Brez žuljev v cilj

Zanimiv je bil že sam start. Rolerji so bili postavljeni na drugi strani steze, tekmovalci so jo morali preteči, se obuti in startati. Najhitrejši so za to potrebovali samo 15 sekund. »Vzel sem si več časa, saj sem si želel dobro zavezati trakove. Počasni start mi je prihranil žulje, ki bi drugače nastali zaradi mokrih nogavic,« še pove Peter, ki mu na športni poti pomagajo Rolerski klub Ljubljana, Tiskovna agencija Morel z zastopstvom bont.si ter rolanje.eu.

Peter, v podjetju Euroton dela kot skladiščnik, verjame, da je pred rolanjem v Sloveniji lepa prihodnost, sam pa bo poskušal s podobnimi podvigi poskrbeti za dodatno promocijo. Žal pa se letos ne more udeležiti evropskega prvenstva, saj so šli vsi evri za Le Mans. »Pa drugo leto,« optimistično in odločno doda, preden se posloviva.