»Vrrrruuuuuuum,« je včeraj donelo nad rovinjskim zalivom Valibor, ki je ob drugi letošnji preizkušnji svetovnega prvenstva Red Bull Air Race sprejel več deset tisoč gledalcev, ti so bili navdušeni nad dramatično predstavo najboljših akrobatskih pilotov. Tudi več kilometrov so morali hoditi obiskovalci Rovinja, da so ujeli popoldansko dirko v zalivu pred starim delom mesta in bili priča gladiatorski zračni bitki na vse ali nič.
Avstrijski gigant energetskih pijač je v svet letalstva stopil prav zaradi svojega ustanovitelja Dieterja Mateschitza, navdušenega nad letalskim svetom, ki je v svetu Red Bull Air Race združil tako svojo ljubezen do letalstva kot tudi drzno hitrost iz sveta motošporta in formule 1. Red Bullove dirke z letali so namreč še najbolj podobne brezkompromisni formuli ena v zraku. Pa to ne tisti iz današnjega sterilnega obdobja kraljice motošporta, temveč iz časov junakov sedemdesetih let, ko so bili dirkači še pravi junaki ljudstva in nepopustljivi borci v boju za zmago in lastno življenje.
Glavni koncept letalskih dirk, ki imajo ob podpori mednarodne letalske zveze tudi status svetovnega prvenstva, je zelo preprost. Organizatorji postavijo progo z uporabo 25 metrov visokih napihljivih stožcev. Pilot ima skozi startna vstopna vrata predpisano najvišjo dovoljeno hitrost 370 kilometrov na uro, nato pa proti cilju odloča le njegov čas. Na progi mora spoštovati pravila letenja skozi posamezne ovire, dotik s stožci pomeni časovni pribitek, v posameznih ovinkih in obratu ob koncu prvega kroga pa ne sme preseči obremenitve 10G. To pomeni, da v delčku sekunde pilot občuti svoje telo z desetkratno maso ali kot da bi ga stisnil manjši avtomobil. Piloti uporabljajo tri tipe letal, ki so si med seboj zelo podobna in so namenjena prav akrobatskemu letenju. Dolga so okrog šest metrov in pol ter dosežejo najvišjo hitrost okrog 440 kilometrov na uro. Če bi jih primerjali z vojaškimi lovci, so bistveno bolj okretna. V eni sekundi se lahko okrog vzdolžne osi zavrtijo za 420 stopinj, kar je dvakrat toliko kot sicer bistveno hitrejša vojaška letala.
»Ker so letos dovoljeni le standardni motorji brez predelav in moramo vsi uporabljati enake propelerje, so razlike postale zelo majhne. Odloča le spretnost pilotov, kako tekoče znamo leteti in izkoriščati energijo za pretvorbo v hitrost. Verjetno si nihče ni mislil, da bodo o zmagovalcu odločale stotinke,« je povedal odlični Avstrijec Hannes Arch, ki je imel na kvalifikacijah le 17 stotink boljši čas od svetovnega prvaka Paula Bonhomma. Prav izredno majhne razlike, letenje le nekaj deset metrov nad tlemi in natančni pilotski manevri so največji magnet za gledalce, ki se jih je tokrat na dirkah Red Bull Air Race zbralo petdeset tisoč. Med elito pilotov organizatorji sprejmejo le najboljše, saj pri bližnjem stiku gledalcev in letal napak preprosto ne sme biti. Zato smo lahko še toliko bolj ponosni na Petra Podlunška, najboljšega slovenskega akrobatskega pilota, ki je prestal celo vrsto psiholoških in fizičnih testov ter tudi usposabljanje reševanja iz vode ter se kot prvi Slovenec pridružil letalski eliti Red Bull Air Race.
Podlunšek tretji v challengerju
Slovenski pilot Peter Podlunšek se je kot novinec v tovrstnih dirkah udeležil tekmovanja Challenger Cup, na katerem vsi nastopajoči letijo z enakimi letali in progo odpeljejo dvakrat. Šteje le najboljši čas. Podlunšek je bil odličen tretji. »Pred prvim nastopom sem bil kar precej živčen, toda nato sem se sprostil in drugi nastop opravil zelo dobro. Glede na to, da sta bila oba hitrejša pilota prisotna že na prvi dirki v Abu Dabiju in sta bila zato precej bolj izkušena, sem še toliko bolj zadovoljen. Zdaj lahko mirneje pričakujem svoj drugi nastop v Maleziji,« je dejal Podlunšek.
Rovinjsko bitko dobil Arch
Avstrijcu Hannesu Archu se je v težkih razmerah, ki so jih krojili sunki vetra, uspelo maščevati za tesen poraz na prvi dirki svetovnemu prvaku Paulu Bonhommu. Tretji je bil japonski pilot Yošihide Muroya, četrti pa Kanadčan Pete McCloud.
