Laščani stavijo na 
že videni scenarij

Očitno niti domač teren ni več to, kar je bil. Vsaj tako bi lahko (pavšalno) sklepali po dveh odigranih tekmah finala slovenskega državnega prvenstva v košarki. Po obračunih v Domžalah in Laškem sta finalista poravnana, serija pa se vrača v Laško, ki bo imelo v petek možnost, da le izkoristi prednost domačih grl in dlani. Na prvem obračunu so Laščani izgubili za dve točki (62:64), na drugem slavili za tri (52:55). Na obeh tekmah sta imela poraženca meta za podaljšek, a žogi nista hoteli skozi obroč. »Ta tekma je bila podobna tisti prvi v Laškem. Napeta je bila od začetka do konca, ne preveč lepa na pogled, a za gledalce kljub temu zanimiva. Tekmo smo tokrat začeli bolje, igrali osredotočeno 30 minut in si priigrali visoko razliko. Potem so prišle črne minute. Na koncu smo vseeno zmogli toliko moči in osredotočenosti, da je Jeftić zadel odločilno trojko. Stvar posameznika je, ali je naša zmaga zaslužena ali nezaslužena,« trener Aleš Pipan zmagi ni gledal v zobe. Vesel je bil, ker je njegov košarkar Dejan Jeftić (v sezoni 2011/2012 je bil tudi član Domžal!) 5,2 sekunde pred koncem hladnokrvno zadel trojko. Po minuti odmora Heliosov poskus ni našel poti v koš Laščanov. Za nameček so Laščani vnovič dobili skok (27:40). »Tekmo je odločila ena žoga. Mi smo svoje mete zgrešili, na drugi strani pa je Jeftić zadel trojko iz težkega položaja. Tu fantom nimam česa očitati. Ne morem pa biti zadovoljen z našo igro proti Zlatorogovemu skoku v napadu. Tu smo imeli velike probleme, a to je način igre Laščanov,« je trener Heliosa Jakša Vulić pritrdil, da brez ravnotežja v skoku Helios niti razmišljati ne sme o naslovu državnega prvaka.

Maraton, ne pa sprint

Če pa hoče Celjan Goran Jurak prvič v karieri z Laščani na košarkarski tron, bodo morali njegovi soigralci popraviti zbranost pri prostih metih (le 55-odstotna natančnost), za nameček pa se morajo zavedati, da finale ni sprint, ampak tek na dolge proge. »Kam hitite, kam se vam mudi? Igrajmo na dolge napade,« je trener Aleš Pipan večkrat opozoril svoje varovance v minutah odmora. Tudi zaradi furije in nezbranosti so Laščani zapravili 11 točk naskoka, a so se na koncu izvlekli. Lahko bi rekli srečno, a zasluženo. Toda srečo je treba izzvati. Plus Laščanov je zagotovo v Jamarju Abramsu, ki na prvih dveh tekmah sploh ni igral. Izpustil je tudi odločilno četrtfinalno tekmo z Olimpijo, zato je lačen dokazovanja, predvsem pa svež. Kot smo izvedeli, je njegova poškodba skorajda že preteklost, v petek ga bo Pipan zagotovo poslal v ogenj. Poleg tega so Laščani dojeli, da ne gre vse staviti na igro pod koš, kjer sta Chris Booker in Goran Jurak sicer dobro opravila svoje delo, a je lep prispevek dodala zunanja linija. Za nameček je bil pod večjim pritiskom Laščanov (tega na prvi tekmi ni bilo toliko) tudi Heliosov branilec Jan Močnik. Tudi zato je zadel le eno od petih trojk. Pa Domžalčani? Do torka zvečer so kar leteli po parketu. Kako bo v nadaljevanju, bo jasno kmalu. Juretu Močniku je bilo močno žal, ker 2000 gledalcev ni videlo domače zmage. »Po dolgih letih so se v takem številu vrnili in lepo napolnili dvorano. Nosili so nas v četrtfinalu in polfinalu in na tej drugi tekmi zadnjih 12, 13 minut. Pred tem smo bili morda nekoliko preveč nervozni, toda finalni niz bo še dolg in upam, da se bomo lahko maščevali v petek,« Močnik kuje načrt za jutri, ko bodo Tri lilije pokale po šivih. Laščani stavijo na Krkin in Tajfunov scenarij. Leta 2012 so Dolenjci izgubili prvo domačo tekmo in potem nanizali tri zmage, Tajfun pa je lani izgubil prvo v gosteh, a potem nanizal tri zmage.