Lakoviču Turčija ne da miru

Med letoma 1999 in 2013 je bil Jaka Lakovič s člansko košarkarsko reprezentanco nenehno na velikih tekmovanjih. Ob odpovedih, takih in drugačnih, nikoli ni klonil, čeprav je igral za evropska giganta Panathinaikos in Barcelono. Reprezentanca je zanj bila in ostala svetinja, nekaj najvišjega, bistvenega. Tam se je počutil ponosno, igral je za narod, ne pa za evre.

Nepopustljiv za knjigami

Lani se je 37-letni Lakovič dokončno poslovil od parketa, letošnje poletje pa tudi del pomladi pa je preživel med knjigami. Pred dnevi je ponosno opravil še tri izpite na fakulteti za šport in se vpisal v zadnji letnik. »Sprva se je bilo težko spet spraviti za knjige. A sem trmast. Usedel sem se za mizo in se učil,« Jaka pove, da je tudi za knjigami tak kot na parketu – nepopustljiv. Sošolke in sošolci, ki so prišli na izpit, so hitro opazili, da imajo med sabo slavnega sotrpina. Še posebno zabavno je bilo v plesni dvorani, kamor je prišel med zadnjimi. Še profesorica ga je vprašala, ali je ta pravi Jaka Lakovič. Ko je potrdil, je v par minutah že nastala skupinska fotografija. Ena od študentk mu je ob naslednji priložnosti pokazala fotografijo, na kateri je kot šestletno dekle na eni od tekem slovenske reprezentance, ob njej pa Lakovič, ki je šele začenjal v dresu Slovenije. Ob študijski mrzlici pa Lakovič pravi, da ni imel časa, da bi mislil na košarko. Mu verjamemo, čeprav težko. »Študij me je povsem okupiral, košarka je bila v drugem planu. V teh dneh bo treba malce migati,« nas prepričuje še naprej.

Ali bo še igral, je vprašanje, ki ga imamo v glavi, misel pa hitro postane glasna. »O novi sezoni ne razmišljam,« nas malce preseneti. Potem pa prizna, da bi to objavil že konec aprila, ko se je končala sezona v Turčiji. A mu prav ta turška epizoda ne da in ne da miru. Lani jeseni je odšel v uspešen turški klub Gaziantep, kjer je trener slovenski selektor Jure Zdovc, v ekipi pa je bil tudi Domen Lorbek. Za Lakovičem je več kot solidna sezona (11,6 točke in 2,7 podaje na tekmo, odigral jih je 19, v povprečju je bil na parketu po 24 minut). Pa ne le številke, veseli ga dejstvo, da je bila to sezona, ko ni bilo bolečin v njegovem hrbtu in tetivah, kar ga je zadnje leto redno spremljalo in opozarjalo na leto rojstva. »Lani sem imel prosto poletje, to se mi je še kako obrestovalo,« se Lakovič zaveda, da v teh letih potrebuje še več počitka in regeneracije. Tudi zato ni povsem odločen, kaj bo storil. »V prihodnjih dneh se bova usedla s Heleno (njegova boljša polovica, op. a.) in naredila plan,« Jaka pove, kako družno načrtujeta prihodnost. Vesti o novem družinskem načrtu nestrpno čaka tudi njegov zastopnik Rade Filipović. »Saj mi je jasno, enkrat bo treba končati. A ni tako preprosto pri stvari, ki jo imaš najraje,« Lakovič razkrije, da bije notranji boj, kako naprej.

Čas za Klobučarja in Nikoliča

Lakovič bo to poletje tudi velik navijač reprezentance, ki pa ima po odpovedih Gorana Dragića in Bena Udriha največje težave ravno na mestu organizatorja igre. »Z Juretom sva se odlično ujela tudi v Turčiji, a o moji vrnitvi v reprezentanco nisva nikoli govorila. Navsezadnje pa: niti ne bi bilo dobro, da se vračam. Dovolj je mladih, ki lahko stopijo na moje mesto. V prvi vrsti je tu Jaka Klobučar, prihaja pa Aleksej Nikolič,« Lakovič v kali zatre ideje o vnovičnem igranju za Slovenijo. Pričakuje, da bo javnost še naprej stala ob strani izbrani vrsti, ki zdaj doživlja še zadnjo fazo menjave generacij.

»Skozi to morajo vse reprezentance, Slovenija ni izjema,« pristavi Lakovič, ki upa, da se Zdovčevi prebijejo v kvalifikacije za olimpijske igre v Riu. Tam pa bo, ali pa vsaj na poti tja, pomagal tudi Goran Dragić, ki je v minulih tednih na Rogli organiziral košarkarski kamp. »Bil sem na obisku pri Goranu, lepo je na kampu, otroci so uživali,« je Jale pohvalil svojega naslednika v vlogi kapetana reprezentance.