Prestar si, so pri Rogu rekli astmatičnemu srednješolcu Marku Balohu, ki si je želel tekmovalnega in ne več le ljubiteljskega kolesarjenja. Andrej Boltežar pri Astri pa: »Vzemimo ga, nikoli se ne ve, kaj prinese prihodnost.«
Ta je Marka umestila med naše najuspešnejše, predvsem pa najbolj noro zagrizene kolesarje. Petkrat je bil državni prvak, po prehodu k ultramaratonskim kolesarjem pa zdaj skoraj 45-letni zaljubljenec v vrtenju pedalov – rojstni dan ima 13. julija – ruši rekord za rekordom. Nazadnje je s povprečno hitrostjo 42,2 kilometra na uro podrl svetovni rekord na 100 milj. Potreboval je tri ure, 48 minut in 41 sekund. Norec, pravijo nekateri.
Otroci preglasijo vse
»Dajmo, oči!« pa iz srca navijajo njegovi trije otroci. Kadar je le mogoče, jih ima ob sebi. Dvanajstletna Ana, osemletni Erik in šestletna Tea na dirkah preglasijo vsako množico, pravi ponosni oči. Njihovo mamo Irmo je spoznal na dirki po Sloveniji leta 1996. Pozna ga bolje kot kdor koli drug, predvsem pa razume njegovo strast. Le ko gresta skupaj kolesarit, se prilagaja njenemu tempu.
Razume tudi njegovo obsedenost, zaradi katere je med drugim pripravljen vstajati sredi noči, zato da ob štirih zjutraj, pred službo na Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, opravi jutranji trening. Konec tedna si en dan vzame zase – od šest do dvanajst ur kolesarjenja. »Zaradi slabih cest je tako, kot da bi te kdo stotisočkrat na dan brcnil v rit. Boleče je, a to odmisliš,« pravi Marko. En dan nameni le družini. No, kakšno urico vmes tudi kolesu.
Bolezen lajša šport
Še vedno se vsak dan z bolečino spominja nesrečno umrlega prijatelja Jureta Robiča. Željo po ekstremnih preizkušnjah lahko zares razumejo le tisti, ki delajo in čutijo podobno. Marko zato Jureta še vedno zelo pogreša. Pred leti, ko sam še ni bil povsem pri vrhu, je rekel, da sta zanj največja ekstremna šampiona Tomaž Humar in Jure Robič. Ki ju ni več. Marko je še vedno tu, lačen uspeha, a ne za vsako ceno. Navsezadnje ima astmo in na dirki v Alpah je moral nekoč odnehati zaradi pljučne embolije. A njegovo bolezen lajša prav šport, je prepričan.
Želja vsakega kolesarja – vsaj 99 odstotkov je takšnih, pravi Marko – je sodelovanje na Raamu (Race Across America), ki je najprestižnejši in najbrž najtežji kolesarski maraton, 4800 kilometrov po Ameriki. Prvič so ga povabili leta 2003. Takrat in dve leti kasneje je odnehal pred ciljem in pristal v bolnišnici. A ne dokončno, čeprav je zanj še bolj kot kolesarjenje naporno zbiranje sponzorskih sredstev. Tja, na ceste v ameriškem prostranstvu, pač ne moreš brez dobro uigrane ekipe. Lani je hotel zmagati, a je bil tretji. Odlično, so rekli drugi, ampak on bo šel naslednje leto, deset let po prvem poskusu, znova tja. Rad bi zmagal, se tako še enkrat poklonil Juretu, predvsem pa potešil svojo strast. Ampak ne brez užitka, ki ga poleg rekordov žene pri kolesarjenju.
Zmaga z užitkom
»Nekateri na Raam gledajo kot na trpljenje,« pravi. »Rekli so mi, da ne bom zmagal, dokler ne bom razvil ubijalskega instinkta in postal žival. Ampak rad bi pokazal, da je mogoče zmagati tudi na človeški način, z užitkom,« pravi človek, ki je na enem od Raamov kljub pritisku časa in živčnemu prigovarjanju svoje spremljevalne ekipe med postankom v klimatiziranem lokalu sproščeno kramljal z domačini. Človek, ki zagrizeno živi svoje sanje o ekstremnih dosežkih, a bolj kot rekordi mu življenje polnijo objemi njegovih otrok.
Kaj vam je pri očku najbolj všeč, so jih vprašali v nekem intervjuju, in rekli so: »Da se veliko stiskamo, da prinese posebne žvečilke iz Amerike, da se igra z nami, da gremo z njim na dirko, da gremo s kolesi in skirojem na sladoled.«
To je Marko Baloh, ljubeči oče in Slovenec, ki ima največ svetovnih rekordov. Eden od njih je na primer 903,765 kilometra v 24 urah – za 1000 kilometrov, na primer, je potreboval 27 ur, 31 minut in 9 sekund.
Rekordov – te, se zdi, doseže mimogrede – ima še veliko več. Ne pa tudi denarja. Pri sponzorjih napraska, kolikor se da. Naslednje leto, kot rečeno, bi rad šel na svoj jubilejni Raam. Kaj bi mu kupili, če bi imeli veliko denarja, so vprašali njegove otroke. »Kolo, vozovnice za vse za v Ameriko, avtodom, hišo na morju,« je bil odgovor. In če bodo zbrali denar za vozovnice, bodo trije otroški glasovi znova preglasili navijaško množico. Njihov oči, z zmago ali brez, bo zanje pač vedno najboljši.
Pet vprašanj
za Marka Baloha Vaša največja razvada?
|