KRANJ – Angleška beseda ljubezen se skriva v imenu naše države in prav zaradi nje je pred letom in pol iz rojstnega Camagüeya na Kubi pod Alpe prišel Leonel Rafael Ruiz Miranda. Ker prihaja iz dežele, kjer je boks več kot le šport, ima osnovno ter srednješolsko izobrazbo za boksarja že opravljeno. »Sedem let sem imel, ko sem začel boksati, in treniral sem skoraj 10 let. To je pomenilo, da sem po dve uri na dan treniral v šoli dopoldan, popoldan pa še dve uri v klubu. Če se je bližal kakšen turnir, smo trenirali še dve uri na dan, in to prav vse dni v tednu. Izhajam iz generacije današnjega profesionalca Yuriorkisa Gamboa Toledana. Sam sem se odločil, da se posvetim šoli, in zato sem prenehal boksati,« pove 31-letni zobni asistent. Torej, če med borbo nasprotniku zbije zob ali dva, mu po njej lahko pomaga.
»Doslej je Leonel v Evropi uradno boksal dvakrat, v Avstriji kot član našega kluba, in oba dvoboja prepričljivo dobil. Ko je nastopil proti italijanskemu nasprotniku, sem ga po prvi rundi v kotu prosil, naj ga ne pošlje v nezavest. Res je neverjeten!« pove trener Boksarskega kluba Kranj Duško Čavić, ki ima med vrvmi ringa pisano svetovno zasedbo, saj k njemu na trening prihajajo tudi Baranda Robles, španska boksarka, zaposlena v Sloveniji, pa Marwan Muleli, Maročan, ki je bil nekoč izvrsten judoist, in Edison Gongora, ekvadorski telesni stražar. Če v kranjski telovadnici upoštevamo še kopico borcev z območja nekdanje skupne države, gre torej za prave združene narode v malem.
Čaka ga Hrvat Bezić
Leonel je visok 177 centimetrov, tehta 75 kilogramov, pred domačo publiko pa bo prvič nastopil v soboto, 26. oktobra, na mednarodnem pokalu Kranja. »Komaj čakam nastop v Kranju pred slovensko publiko. Vem, da mi bo nasproti stal hrvaški borec Antonio Bezić, a o njem ne razmišljam kaj preveč. Trener Čavić me je naučil nekaj novih trikov, drugo znanje sem prinesel s Kube. Če me bodo gledalci vzeli za svojega in mi dali spodbudo s tribun, bo morda boja konec pred uradno odmerjenim časom.«
V Kranju je začel trenirati lani. »V klub sem prišel bolj iz radovednosti, a sem kmalu po prvih treningih začutil ambicije v sebi. Prišel sem v fizično in psihično formo, ti občutki so mi znani še iz časa na Kubi. Sem kompleten borec, enakovredno uporabljam tako levico kot desnico, kar je, kot sem videl in slišal, moja velika prednost,« je pojasnil Kubanec z Gorenjskega. Trener Čavić pravi, da se je Ruiz Miranda po nekaj mesecih odločil, da bo svoje treninge stopnjeval: »Takoj se je videlo, da mu slog boksa, ki ga gojimo v našem klubu, zelo ustreza. Zagovarjam namreč ameriški način boksa, ne toliko evropskega. Njegovi treningi so postali res brutalni, še zame, ki sem vajen marsičesa. Glede na to, da ima zaradi poroke slovenski potni list, sva se pogovarjala, da bi se podal na mednarodno sceno. Seveda bi moral najprej postati slovenski državni prvak v srednji kategoriji, potem pa bi lahko dali njegovo ime na seznam za evropski in svetovni pokal. Glede na to, kar zna in kako trenira, ter da je v pravih letih za boksarja, sem prepričan, da nam s slovenskim grbom na prsih lahko priredi veliko športnega veselja.«