Slovenski ultratriatlonec Miro Kregar se je že vrnil s Havajev, kjer se je minuli konec tedna okronal kot svetovni prvak v ultramanu. Ta pa ni mačji kašelj, v treh dneh je bilo treba preplavati 10 km, dvakrat na kolesu prevoziti 145 in 276 km, za veliki finale pa še preteči dvojni maraton, torej kar 84 km. Triatlonec iz Zgornjih Stranj v kamniški občini je bil na rajskih otokih že trikrat drugi in dvakrat tretji, prvi triumf pa si je prislužil predvsem po zaslugi odličnega teka.
»Naposled zmaga,« je za začetek kar odleglo Miru Kregarju. »Na ultramanu sem že petkrat zmagal v tekaškem delu, letos pa sem bil tudi na kolesu tako močan, da sem se že tam zelo približal Brazilcu Alexandru Ribeiru. Že plavanje sem kar dobro opravil, nisem imel večjih težav, razen rahlega protitoka, tako da smo vsi plavali slabše za dvajset minut. Ni bilo tudi strašnih težav, kot sem jih, zaradi visokih valov, imel včasih. Prvi dan na kolesu je bila težava, ker sem imel v klanec nasprotni veter, to je nekoliko ubijalo psiho. Zato sem malce zaostajal,« je nadaljeval.
»Drugi dan se je slika popolnoma spremenila, bil je veter v hrbet, to pa meni izjemno ustreza. A kazen šestih minut me je po absolutnih časih postavila na tretje mesto. Pri teku sem dobil še dvanajst minut kazni, ker se je snemalka v spremljevalni ekipi nagnila skozi okno kombija. Takrat sem že rekel, da je vse končano. Vedel sem tudi, da razlika med menoj in Ribeirom na koncu še nikoli ni bila večja od desetih minut. Petkrat sem bil pred njim, on enkrat pred menoj. Zdaj je bila razlika že 27 minut, sem že kar obupal in mu čestital. Brazilec pa je slutil, da ni ravno najbolj močan. Na 30. kilometru pa se je slika obrnila, odlepil sem se od njega. Od 30. do 42. kilometra sem si pritekel prednost enajstih minut. Odlepil sem se pa tako, da ni niti pomislil, da bi se me lahko držal. To je psihična stvar. Nato sem tiščal še naslednjih 42 km, Ribeiro je v cilj prišel več kot uro za menoj, in to je bilo to,« Kregar zadovoljno opisuje zmagoslavje.
Za ponos in slavo
Z opremo in prehrano ni bilo težav. »Vse je bilo v redu, opremo imam že preizkušeno. Imel sem sicer neke nove športne copate, vendar sem v njih treniral že tri mesece. So zelo primerne za tek po prstih, tekel sem zelo mehko. Veliko stvari za prehrano sem prinesel s seboj. Prvi dan smo denimo spali v vojašnici in ni bilo kaj pretirano dobrega za jesti. Se je bilo treba kar znajti,« je prehrambeno plat opisal 51-letni ultramož Miro.
Kregar pa je za letošnjo preizkušnjo deloma spremenil pripravo. »Začel sem študirati, kaj bi lahko storil, da bi zadeve še malce izboljšal. Odločil sem se, da dolgih treningov na kolesu ne bom opravil v kosu 200 km. Prvih 100 odpelješ relativno svež, drugih sto pa se vlečeš. Razdelil sem jih na sto dopoldne in sto popoldne. Tudi tekaški trening sem opravil dvakrat po 28 km, vmes pa je bilo pet ur počitka. Včasih sem vadil tudi tako, da sem tekel od sedmih do desetih zvečer, nato pa, vstal sem ob treh, pol štirih, spet od štirih do sedmih zjutraj.« Pa si je za zmago na ultramanu prislužil kakšno denarno nagrado? »Ne, ne, na takšnih ekstremnih preizkušnjah v glavnem ni denarnih nagrad. Gre za ponos in slavo,« je končal havajski zmagovalec Miro Kregar.