MONTPELLIER – Pod vladavino Nicolasa Sarkozyja so francoski policijski in sodni organi izvajali ostrejšo politiko do priseljencev, in videti je, da tudi pod novim predsednikom represivna organizacija ostaja okostenela. »Njihova čast je bila izročena psom. Oklepna vozila so bila uporabljena za teptanje muh,« pravi Eric Dupond-Moretti, odvetnik rokometnih bratov Karabatić. Pri aferi Montpellier je namreč zanimivo to, da vseh sedem obtoženih rokometašev nima francoske krvi v sebi. Nikola in Luka Karabatić, Dragan Gajić, Primož Prošt in Mladen Bojinović so z območja nekdanje Jugoslavije, starši Samuela Honrubie so španskega rodu, Issam Tej pa je Tunizijec. Dekleti bratov Karabatić sta Francozinji, a v vsej zadevi pomenita le to, da naj bi na sporno tekmo Montpelliera stavili po naročilu Nikole in Luke. Odvetniki, ki branijo obtožene, se tudi pritožujejo, da o zadevi več vedo mediji kot oni sami, kar je zanje nesprejemljivo.
»Ko so mi po tekmi v Parizu rekli, da grem v pripor, sem bil šokiran«
Karabatićeva sta v boksarskem žargonu preživela nokavt na nogah. »Ko so mi po tekmi v Parizu rekli, da grem v pripor, sem bil šokiran. Imel sem čas, da se oprham, nato so me spravili v drugo slačilnico. Ko sem odšel iz dvorane, je bilo pred njo na stotine novinarjev, fotografov in snemalcev, mnogo več kot ob naši vrnitvi z olimpijskih iger v Londonu,« pravi Nikola v prvem novinarskem pogovoru po odkritju škandala, mlajši brat pa je dodal: »Bilo je, kot bi šli v klavnico. Vsi pogledi so bili obrnjeni proti nama, bratoma Karabatić, kot bi bila človeka, ki ju je treba poklati.« Nikola nadaljuje: »Naša pravica je, da smo na zaslišanju lahko tiho. Takoj so nama rekli, da če ne bova nič rekla, je to zato, ker sva kriva. Pred sodnikom sva želela razjasnitev, vpogled v dosje, da bi vedela, česa naju obtožujejo.« Luka je bil pri pripovedovanju zelo dramatičen: »Policisti so mi dejali, da si moji odvetniki prek naših hrbtov želijo zgraditi ugled. Da bi mi naročili tako ali tako kar koli, ko so mi ukazali, naj bom tiho. Da bom vse izgubil, šel v zapor, da so drugi že vse izdali. Primerjali so me z lopovom, mafijcem.« Pravi, da je pred sodnikom povedal resnico, da je res stavil na tekmo med Cesson-Rennesom in Montpellierem. »Sprejmem odgovornost za to, kar sem storil, in sem pripravljen plačati za to. Kar me najbolj boli, pa je to, da me obtožujejo, da sem goljufal. To ni res in me jezi! Naredil sem neumnost, a ne zaslužim si, da bi končal kariero. Rad bi šel na igrišče, čim prej je mogoče, da glavo ohranim pokončno.«
