Košarkar Panta iz Ljubljane je bil tudi odličen metalec diska

LJUBLJANA – Začetki košarke v Sloveniji segajo v 40. leta minulega stoletja. To v svojih raziskovalnih delih ugotavlja dr. Mik Pavlovič. V 14. oktober 1945 datira prva (uradna slovenska) tekma, ki sta jo odigrali ekipi I. Gimnazije (Vegova) in IV. Gimnazije (Bežigrad), 30:20 je bilo za Vegovo. Na povratni tekmi so jim Bežigrajčani vrnili milo za drago in slavili zmago z 20:19. V dresu bežigrajske gimnazije pa je igral tudi Bogdan Müller, pozneje uspešen košarkar AŠK Olimpije in Železničarja. Med letoma 1954 in 1957 pa je bil tudi jugoslovanski reprezentant. Danes biva v Ljubljani. Pazi na svoje telo, zato vsak dan vsaj uro telovadi v vodi v Atlantisu.

Prvi po Amonu

»Po očetu izviram iz Bele krajine, mati je bila Primorka. V družini smo bili štirje otroci. Najstarejša sestra Marija ima 97 let, jaz sem najmlajši, Janko in Nada, oba akademsko izobražena, sta že umrla,« uvodoma pove leta 1930 rojeni Bogdan. Športnik je bil že njegov starejši brat, ki je metal disk. Tudi Bogdan je šel po njegovi poti – metal je disk in suval kroglo. »Na gimnaziji smo imeli profesorja Miloša Kosca, saj ga poznate, mar ne? Bil je partizan. Ko se je kot oficir vrnil v Ljubljano, je prinesel tudi košarko, ki jo je spoznal med internacijo v Italiji, ko je bil z ameriškimi vojaki. Tako je profesor Kosec prinesel košarko tudi na našo gimnazijo,« ugotavlja Müller, ki je v karieri igral za dva kluba – Železničar Ljubljana (sprva tudi Triglav) in AŠK Olimpijo (med letoma 1952 in 1966). Že Pavlovič v zapisih opozori, da se je Müller razvil v kakovostnega košarkarja. Mati narava mu je dala 198 centimetrov višine, ki jo je vešče izkoristil. Bil je hiter in okreten. Ni čudno, da se ga je prijel vzdevek Panta, ki so mu ga dali, ker so v njem videli nekaj lastnosti hitre mačke panterja. Koše tekmecev je polnil z levico in desnico, njegova specialnost je bil met horok. Dober glas o njem se je razširil po Jugoslaviji. Zavoljo klubskih gostovanj so nanj postali pozorni tudi zvezni trenerji. Leta 1954 je tako dobil poziv za igranje na drugem svetovnem prvenstvu v Braziliji. Tako je postal drugi Slovenec (prvi je bil Mirko Amon), ki je za državno vrsto zaigral na svetovnem prvenstvu. Bil pa je tretji Slovenec (prej Amon in Boris Kristančič), ki si je nadel dres z jugoslovanskim grbom.

Pogodba v Italiji

Na svetovnem prvenstvu v Riu je Jugoslavija zasedla 11. mesto med 12 nastopajočimi državami. S 57 točkami je bil Müller (ob Čurčiću) najboljši strelec ekipe na prvenstvu. Tekmovanje se je za Jugoslavijo začelo klavrno. S 55:52 jo je naprej po podaljšku ugnal Urugvaj. Tu je bila Jugoslavija okradena, saj ji niso pripisali dveh točk Mirka Marjanovića, zato se je redni del končal z 51:51. Temu sta sledila še poraz proti Franciji (67:60) ter boj za mesta od 9. do 12. Čile in Paragvaj sta bila premočna (70:62 in 67:62). Edino zmago so Müller in soigralci zabeležili proti Peruju (86:84). Müller se proti Urugvaju ni vpisal med strelce, potem pa nasul 21 točk Peruju, 13 Čilu in Paragvaju, deset pa Francozom. To je bila tudi prva trenerska akcija, na kateri je kot selektor debitiral Aleksandar Aca Nikolić, kasneje mentor in vzor številnim trenerjem doma in na tujem. Na tem prvenstvu je igrala tudi Italija, ki jo je vodil leta 2013 umrli ameriški trener Jim McGregor, ki zavoljo svojega razmišljanja velja za predhodnika številnih košarkarskih menedžerjev. Američan je bil navdušen nad Müllerjem. Snubil ga je, naj pride na eno od ameriških univerz, potem pa mu je celo uredil pogodbo v Italiji. Bogdan bi moral postati član kluba Necchi Pavia. »Niso dovolili, da zapustim AŠK Olimpijo, ker bi izgubili kakovostnega igralca,« se teh časov spomni Müller, ki je bil tako prizadet, ker ni smel na tuje, da je za dve sezoni zapustil Olimpijo (v letih 1957 in 1958) in se preselil k Železničarju. V tistih časih so igralci trenirali po tri ure na dan. Z dresi in majicami težav ni bilo, s supergami pač. Bogdan je hodil po kakovostno obutev v Trst, saj doma niti prave številke niso imeli zanj. Kako tudi bi, ko pa je nosil 48.

Štirikrat prvak

S košarkarji AŠK Olimpije se je veselil štirih naslovov državnega prvaka – v letih 1959, 1961, 1962 in 1966. Leta 1959 je Olimpija na prvenstveni lestvici zvezne lige zbrala 27 točk, Crvena zvezda 23. Za Olimpijo pa so igrali Janez Bajc, Ivo Daneu, Matija Dermastja, Igor Jelnikar, Marjan Kandus, Karel Japelj, Peter Kralj, Boris Kristančič, Emil Logar, Miha Lokar, Bogdan Müller, Karel Povž in Marko Vrhovec. »Potovanja na gostovanja so bila vedno dogodek. Če smo šli v Beograd, smo se ob devetih zvečer usedli na vlak, prispeli smo ob sedmih,« se spominja potovanj. Ko govorimo o zahtevnosti gostovanja, pa izpostavi Karlovac in Zadar. »To sta bila terena, ko bi kdo že pred tekmo podpisal kapitulacijo. Mi nikoli! Bili smo pravi borci,« še pohvali Bogdan soigralce in sopotnike iz tistih zlatih let Olimpije. To so bili tudi časi, ko so klube vodili vplivni in ugledni ljudje. V Olimpiji je imel pomembno besedo Stane Dolanc, v Železničarju pa nekdanji direktor Danijel Lepin.

Dve desetletji obrtništva

Med igranjem košarke je uspešno končal študij geodezije. Saj mu drugega niti ni preostalo, pred njim so uspešno opravili šolanje tudi sestri in brat. Po karieri se je od košarke poslovil. Nekajkrat je še bil na tekmah, pozneje pa ne več. »Drugi časi so. Ko smo igrali mi, je bilo precej entuziazma, tega danes ni več. Vse se vrti okoli denarja. Kolikor plačaš, takšno igro in uspehe žanješ. Mi pa naše košarke nismo gledali le skozi denar,« razmišlja Müller, ki je po koncu športne poti (bilo je leta 1970) šel med obrtnike. Med letoma 1970 in 1990 je polagal vodovodne cevi. Dobro mu je šlo – dve hiši je zgradil, v najboljših časih pa je imel tri delavnice. Tudi oženil se je. Najprej z Elzo Budau, s katero sta bila skupaj pet let. V zakonu se je rodil sin Rok, potem sta se ločila. »Bil sem športnik, žena pa hoče moža le zase,« namigne o razlogih, zakaj sta šla vsak svojo pot. A hitro poudari, da sta z Elzo ostala prijatelja. Potem je bil z Boženo Plevnik, direktorico mestne galerije, s katero sta postala ponosna oče in mama hčerke Ane Marie.