LJUBLJANA – Ne le moška košarka, v Ljubljani je bila tja do konca minulega stoletja sila priljubljena in trofejna tudi ženska košarka. Vse to zaradi Košarkarskega kluba Ježica, ki je mešal štrene prav pri vrhu v nekdanji Jugoslaviji. Ježičanke so bile leta 1989 pokalne prvakinje Jugoslavije, v letih 1988 in 1989 tudi superpokalne prvakinje, potem so nanizale še deset naslovov državnih prvakinj Slovenije. Tudi s Sabino Felc v ekipi. Kar 13 sezon je Radovljičanka igrala v dresu ljubljanske ekipe. Danes ima 46 let, pa je še vedno pod košarkarskimi obroči.
Danes v šoli
»Živim v Radovljici, zaposlena sem na šoli, kjer učim v podaljšanjem bivanju drugošolce,« pove na začetku pogovora, ko nas pozdravi v eni od radovljiških sosesk. Pozdravi nas tudi njen 10-letni sin Jaka, četrti razred osnovne šole obiskuje, četrto leto že trenira košarko. Sabina je ponosna nanj ter vesela, ker se giba in ne ždi pred računalnikom. Felčeva je v Ljubljani končala fakulteto za šport, pred časom pa se je izšolala za vzgojiteljico. Pred leti je delala kot maserka, danes je med šolniki. »Uživam v delu z otroki, prav fajn se imamo. V šolo pridem ob 11.30, ob 12. uri jih odpeljem na kosilo, potem na igrišče. Naredimo tudi domačo nalogo in veliko ustvarjamo,« opiše svoj delokrog. Upa, da bo lahko nadaljevala, zdaj je pač zaposlena za določen čas. Taki časi so. »Ni lahko, a se človek navadi. Ko sem bila igralka, je bilo za nas košarkarice vse poskrbljeno, potem pa se je bilo treba znajti. Ni bilo lahko,« prizna, da je imela ob prehodu iz profesionalnih voda v vsakdanje življenje nekaj težav, a jih je premostila. Tudi s pomočjo staršev, mame Vlaste in očeta Albina. Oba sta bila zapisana športu, mati odbojki in košarki, oče je bil izvrsten hokejist. V državnih prvenstvih nekdanje Jugoslavije je Albin Felc zabil kar 458 zadetkov, športno pot pa leta 1982 končal v Celju, igral je tudi v Švici in Italiji. Z jugoslovansko reprezentanco je bil udeleženec olimpijskih iger. Sabina ima še štiri leta mlajšo sestro Tino. »Družina mi ogromno pomeni. Povezani in navezani smo drug na drugega. Zame je bila že Ljubljana daleč. Konkretne ponudbe za igranje v tujini nisem dobila. A če bi jo, skoraj zagotovo ne bi šla,« opiše, kaj pomeni biti navezan na domače.
Oče na tekmi dvakrat Mati jo je redno spremljala na tekmah, oče le dvakrat. Zakaj? »Vsakič, ko je prišel, sem imela veliko tremo in odigrala najslabše. Potem ni več prihajal,« je pojasnila in dodala: »Pa še sama ne vem, zakaj. Oče je bil zelo skromen, nikoli se ni hvalil s svojo kariero, a moja trema je ostala.« |
Leta 1987 v Ljubljano
Hitro se je zapisala športu, v domači Radovljici je trenirala rokomet in gimnastiko, nekaj časa je obiskovala košarkarski krožek, ki sta ga vodila Uroš Habjan in Matej Praprotnik, na srednji šoli na Jesenicah ob trenerjih Goranu Valiču in Toniju Čebulju pa se je odločila za košarko. »Očitno imam nekaj v genih, šport pa je bil ves čas pri hiši,« pojasni, da ji je bil šport tako rekoč položen v zibel. Dobro ji je šlo, opazili so jo Ježičani, ki so bili pojem ženske košarke daleč naokoli. K Ježici se je preselila leta 1987. Morala bi se že leto prej, a ji ni bil pogodu trener Andrej Urlep. »Preveč je bil glasen, ko je govoril z igralkami, ni se vedel najbolje,« pojasnjuje, zakaj je počakala leto in potem oblekla dres Ježice. Takrat je bil trener že Sergej Ravnikar, a je tudi z Urlepom pozneje povsem korektno sodelovala. Na Ježici so bili njeni trenerji še Predrag Milović, Boštjan Luštek, Dražen Grbac, David Dedek, Tone Corel, Jože Maček in Srečko Bešter. »Z vsemi sem se dobro razumela. Med njimi ni bilo tirana, ki bi mi zagnusil šport. Z vsemi se je dalo pogovoriti. Razumeli so tudi, da si imel kdaj takšen dan, pa ni bilo moč trenirati,« hvali Sabina vse stratege. »V ekipi je bilo od 12 do 15 igralk. Vsi trenerji so imeli zahtevno delo, saj je bilo treba uskladiti te značaje in želje. Dvakrat na dan smo bili skupaj, razumele smo se dobro,« še pove Sabina. Dres Ježice so takrat nosile tudi Zora Malacko, Polona Dornik, Stojna Vangelovska, Jasna Alič, Nada Pocrnjič, Nataša Šiško, Nevenka Topalovič in Sergeja Zupan. »To so bila zlata leta. Uvodoma sem se največ družila z Nado Pocrnjič in Stojno Vangelovsko, pozneje pa z Natašo Šiško, Nevenko Topalovič in Sergejo Zupan, Polona Dornik pa nas je vse večkrat odpeljala ven,« izvemo, kako je bilo v času, ko je bila Ježica na vrhuncu. Dornikova je bila jugoslovanska reprezentantka in dobitnica medalje na olimpijskih igrah v Seulu, Rankica Šarenac pa je z Ježice šla vse do lige WNBA. »Polona Dornik je bila kot naša mama, pogrešamo jo! Ko smo šle z njo ven, nas je vedno počastila. Nikoli nismo smele nič plačati. Res bi jo rade spet videle. Pa saj mi je kar žal, ker ji nismo mogle nikoli povedati, koliko nam pomeni. Ko je šla igrat v Španijo, se nismo več videle,« Sabina pove, kako so cenile in spoštovale Dornikovo. Prizna, da ima na leta pri Ježici lepe spomine, življenje je bilo prijetno, za tisto, kar je imela najraje, pa je bila plačana. »Privarčevati se ravno ni dalo, a za študentko je bilo povsem dovolj, imela sem lepo življenje.«
Hit s Hitom
Sabina se je vrnila in svojo drugo pomlad doživela tudi na Gorenjskem. Med letoma 2007 in 2011 je Hit Kranjska Gora trikrat postal državni prvak. Prav Felčeva in trener Goran Jovanovič pa sta bila prva, ki so ju Kranjskogorci povabili k sodelovanju. Na severozahodu je zrasla dvorana Vitranc, treba ji je bilo dati le vsebino. Odločili so se za žensko košarko. Po nekaj letih je zmanjkalo denarja, za nameček pa se je Sabina vmes še težje poškodovala, potrgala si je kolenske vezi. »Dve leti me je mučilo levo koleno,« se spominja težkih dni, ki so jo oddaljili s parketa. Da pa je vse propadlo v Kranjski Gori, se ji ne zdi čudno. »Imeli smo obilo tujk, z domačimi igralkami se ni delalo, drugače ni moglo biti.« Kljub propadu v Kranjski Gori pa so dekleta pred leti spet obudila ligaško košarko na tem koncu Gorenjske. Za eno od tekmovanj veteranske košarke v Kranjski Gori je dekleta zbral trener Toni Čebulj. Ker so dobro odigrale, je padla ideja, da bi nastopile v drugi slovenski ligi. Beseda je dala besedo, mame so se zbrale, ekipa KK Jesenice-Kranjska Gora je letos zasedla končno tretje mesto. »Skupaj smo trenirale kvečjemu enkrat na teden. Prej smo se vedno poklicale in preverile, katera pride. Pred vadbo smo se dobile na kavi, vsaka pa je popila po eno protibolečinsko tableto. Potem pa igramo dobro uro in pol,« smo izvedeli, kakšen je bil trening ekipe, v kateri je bila včasih skupna starost prve peterice več kot 200 let. Šest od njih je že mam, druge to še čaka. Poleg Felčeve igrajo še Nataša Mulej, Barbara Gričar, Lidija Jovanovič, Nina Robič, Kristina Kero, preostale so pa od 20 do 30 let mlajše. »Saj bi rekla, da koristijo izkušnje, a to ti nič ne pomaga, ko je treba steči. Smo pa borbene, nobena na mara izgubljati, Barbara je visoka, ve, kdaj skočiti. Tudi zadeti znamo,« izvemo za recept, kako se košarkarske mame kosajo z najstnicami.
Dražen in Dušan
Sabina je imela dva idola na svoji športni poti – Dražena Petrovića in Dušana Hauptmana. »Dule je bi zelo prijazen, pa noro je trojke zadeval,« razkrije Sabina, ki je ne mika, da bi šla med trenerje. »Raje igram. Tudi cel dan, če je treba. Ko pa se postavljajo stožci, to ni več zame,« pojasni, zakaj ne bo nikoli trenerka. Bo jeseni spet igrala v drugi ligi, jo pobaramo. »Seveda! Najprej že letos poleti, ko bomo nastopale v seriji ulične košarke. Jeseni pa v ligi,« sklene neuničljiva Sabina Felc, ki drži pesti tudi za slovensko člansko reprezentanco in selektorja Damirja Grgiča, ki se bodo poskušali v naslednjih kvalifikacijah za EP prebiti na prvenstvo stare celine.
Na tomboli do honde Prav z očetom Albinom Sabino veže neverjetna izkušnja iz davnega leta 1978. »Devet let sem bila stara, ko mi je kupil štiri tablice za tombolo, ki je bila na letališču Lesce. S sorodniki sem šla tja. Oče mi je zabičal, naj ne hodim domov s stolom ali obešalnikom, naj čakam do konca, pa tudi sem. Štirje smo imeli povsem na koncu tombole pokrita vsa polja. Meni je pripadla glavna nagrada, dobila sem motor hondo.« |