Kitajci snubijo slovenskega lovca

Ne le v Evropi, slovenski trenerji so cenjeni tudi v Aziji. Zdenko Verdenik na Japonskem, Memi Bečirovič je postal azijski prvak v košarki, uspešno poglavje pa piše tudi rokometni strokovnjak Vojko Lazar v Kazahstanu. Od marca do oktobra letos ga ni bilo na spregled v domače kraje, ves čas je bil zaseden z ženskim rokometom v tej prostrani azijski državi. Bedi nad člansko, mladinsko in mlajšo mladinsko vrsto. »Sprva so hoteli, da bi bil samo supervizor in bi svetoval, a se to ni obneslo. Tega niti nisem mogel gledati. Ponudili so mi, da postanem trener vseh selekcij, to sem tudi sprejel,« pojasni, kako in kaj vse si je nakopal na glavo. Članice je lani popeljal do brona na azijskem prvenstvu, ekipo je prevetril, konec je naredil novačenju Rusinj, ki so igrale pod kazahstansko zastavo.

»Ponosen sem na mladinke, na azijski olimpijadi v kitajskem Nankingu smo zasedli drugo mesto, boljše so bile le Korejke,« pove Lazar, ki je na tekmovanju, sodelovalo je 4000 športnikov iz 38 držav, v prvi polovici avgusta pred 5000 gledalci premagal tudi domačinke. Po kitajski preizkušnji je sledilo še celinsko prvenstvo. »Segli smo po bronu, tega ni nihče pričakoval,« prizna tudi sam presenečen nad uspehom. Prihodnje leto bo pestro, mladinke in mlajše mladinke imajo vozovnico za svetovno prvenstvo, ene bodo igrale na Hrvaškem, druge pa v Makedoniji.

Le Slovenije ni

Kazahstanci želijo Lazarja zadržati, zanj so se ogreli tudi Kitajci. On bi rad ostal v Kazahstanu. Pred dvema letoma je sklenil štiriletno pogodbo, ki pa jo podaljšujejo vsako leto. Zakaj? »Jasno sem jim povedal, da je bolje tako. Če katera od strani ni zadovoljna, lahko hitro rešimo zadeve.«

V zadnjem letu je poskrbel tudi za izobraževanje in šolanje trenerjev. Postavil je evropske standarde, pri tem pa je razumljivo naletel na odpor domače stroke. »To je tako, ko pride tujec solit pamet. A so kmalu videli, da jim hočem le dobro. Sprejeli so moje znanje, večkrat pa pridejo tudi po kako strokovno literaturo in nasvet,« pove Hrpeljec, ki je nekoč vodil Gold Club, potem pa se je odpravil na tuje.

V dveh letih se je naučil ruščine, kar mu omogoča normalno komunikacijo, v prestolnici Almaty živi v stanovanju, nad denarjem se ne pritožuje, v prostem času rad odide na lov. Slovencev še ni srečal, a sporoča vsem na sončni strani Alp, da je Kazahstan država priložnosti. »Ves Zahod je tu, kjer so na preži za poslom, le Slovenija manjka. Škoda … Imamo tudi Slovensko hišo, ki pa ima premalo podpore naše države. Žal,« sklene in pošlje jasen znak. V Kazahstanu ni krize. Niti rokometne ne.