Kapetan risov se podaja v trenerske vode

Sedeč pred blejsko ledeno dvorano se je smetana slovenskega športnega žurnalizma strinjala: »Odpovejmo tekmo!« Seveda so najprej pisci in fotografi mislili na svojo tekmo, saj jih je le nekaj poznalo način nadevanja hokejske opreme, kaj šele da bi se podili po ledeni ploskvi kot pravi hokejisti. A odpovedati bi bilo treba, če ne celo kar sabotirati, tudi drugo tekmo sobotnega hokejskega sporeda, poslovilno tekmo kapetana slovenske hokejske reprezentance Tomaža Razingarja. Mož, ki je bil pri šestnajstih letih premierno poslan z rezervne klopi kot enakovreden člen takratne jeseniške zvezdniške zasedbe, je res še premlad za upokojitev! Raza, znan po potegavščinah, pa je že od lani, ko je javno povedal, da ima hokeja na vrhunski ravni zadosti, mislil presneto resno. Verjemite, da smo ga poskušali prepričati, pa smo med vsemi njegovimi izjavami tega dne slišali iskreno povedano: »Še vedno je ogromno ljudi v športu, ki delajo izključno za lasten zaslužek.« Pospravili smo beležke in fotoaparate ter pred publiko, ki je vplačala devetaka evrov za vstopnino, ki je šla vsa v dobrodelne namene, v sklad jeseniške splošne bolnišnice, razdeljeni v gorenjsko in ljubljansko moštvo izvajali določene elemente na ledu, ki so prisotne spravljali v izjemno dobro voljo. Na trenutke so se prav vsi dobro nasmejali.

Potem so prišli. Hokejisti. Čisto pravi. Jih je človek takole pogledoval in se ob vsakem spominjal preteklosti, dnevov zimskega ledenega časa, ko so nas junaki z risom na prsih ob izjemnih predstavah greli bolj kot še tako gorka peč na bukova polena. Pravzaprav jih nekaj še aktivno igra, celo med najboljšimi na svetu. Seveda, Anže Kopitar, novi kapetan NHL-moštva Los Angeles Kings, izjemno dober prijatelj Tomaža, ni manjkal. Prisoten je bil tudi njegov oče Matjaž, selektor olimpijske izbrane vrste iz Sočija, ki je prišla do zgodovinskega četrtfinala. S klopi je vodil Razingarjevo zasedbo. Zdajšnji reprezentančni selektor Nik Zupančič pa je namesto navodil rdečim kar zaigral za njih. In tam je bil tudi prvi kapetan slovenske reprezentance Drago Mlinarec, danes že dedek in najstarejši na poslovilni tekmi. Seveda je igral. Nekaj zmedenosti bi neuki opazovalec s tribune začutil v sebi, saj so se po ledu podili hokejisti, ki so na hrbtih nosili številko 9. Prav vsi. Toda to je bil večer, ko smo bili vsi devetke, vsakdo je bil ponosen, ker je lahko nadel hokejsko oblačilo s številko Tomaža Razingarja, ki jo je nosil vse življenje. Vse zadetke je dosegla devetica, pa naj si bo v njo oblečen res pravi Razingar ali kdo od njegovih športnih prijateljev. Potem se je oglasila sirena. Konec tekme, konec izjemne športne poti hokejista, ki je v reprezentančnem dresu igral na 212 tekmah in dosegel 81 zadetkov. Igral je na 14 svetovnih prvenstvih in bil kapetan na sedmih, na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Sočiju 2014 je bil tudi nosilec slovenske zastave. Vsega skupaj je odigral 873 tekem, dosegel 364 golov in 363-krat asistiral soigralcem.

Sredi dvorane je iz trobente odmevala Prelepa Gorenjska, sledili so stiski dlani in pošteno trepljanje po ramenih. Raza je kot igralec... Pardon, kot kapetan dal svoj zadnji televizijski intervju in nanizal izjave za nas preostale. Špalir, kot se temu reče, ki so mu ga napravili hokejski kolegi, ga je pospremil z ledene ploskve v garderobo. Snel si je hokejski oklep, odprl pločevinko piva in sedel. Je res končal prezgodaj? Tomaž Razingar nikoli ni snedel besede. Je načelen, pošten, da je že kar nenavadno, in bo kot trener izjemen vzornik mladim. Ne verjamete, da bo šel v trenerske vode? Ko je govoril o delu na poletni hokejski akademiji, ki sta jo organizirala z Anžetom Kopitarjem, so se kapetanu zasvetile oči s prav posebnim leskom. Ne tistim divjim, ki je značilnost risa, temveč z nežnim, prijetnim pogledom, ki pove, da nekaj zna in da to lahko ponudi mlajšim. Ne, Tomaž Razingar v slovenskem hokeju še ni rekel zadnje besede!