Slovenski hokejisti nedavni turnir evropskega izziva na Dunaju, kjer so premagali Slovaško in Italijo ter izgubili z Avstrijo, že spravljajo v arhiv. Zdaj jih čakajo klubske obveznosti v končnici ligaških tekmovanj po Evropi. Najstarejši med njimi je kapetan reprezentance Tomaž Razingar, ki se pri 35 še vedno odlično spopada z zahtevami vrhunskega športa, v dresu slovaškega prvoligaša Dukle iz Trenčina pa se pripravlja na kar najlepšo zgodbo v finišu klubske sezone. Novemu klubu se je pridružil šele na začetku decembra, zato vprašanje, kako je kaj s pripravljenostjo. »Boste že vi povedali, ker ste me videli igrati na tem turnirju. Počasi se vračam v pravi tekmovalni ritem, osebno sem s svojimi igrami na teh treh tekmah lahko zadovoljen, kljub temu da sem pozno startal v sezono. Mislim, da bom kmalu tisti pravi. Najprej moram biti zadovoljen sam s sabo, če hočem nekaj ponuditi tudi ekipi. Menim, da sem na pravi poti. Ali je Slovaška prava izbira ali ne, je težko reči. Tam se igra kakovosten hokej. To je dokazalo tudi mlado moštvo na tem turnirju, v katerem so bili v glavnem igralci iz njihove lige. Takšnih hokejistov imajo še za pet, šest reprezentanc. Njihova liga je dobra, imajo veliko starejših igralcev, ki so najboljše sezone že odigrali, ampak še vedno veliko prispevajo s svojim bogatim znanjem.«
Sproščeno v mladi ekipi
Tudi v tej sezoni je dolgo čakal na zadosti privlačno ponudbo, ki se je očitno izkazala za prav takšno. »Ker sem igral že na Češkem, sem se tudi v novem klubu takoj počutil prijetno. Jezik ni bil ovira, saj sta si češčina in slovaščina zelo podobni. V garderobi so me zelo lepo sprejeli, tako da je bilo vse bistveno lažje že od začetka. V Trenčinu nekega velikega rezultatskega pritiska ni. Ekipa je že dva meseca na položaju, ki vodi v končnico. Moramo le paziti, da ne izgubimo šestega mesta, ampak kvečjemu zasedemo še eno višje. V tem obdobju tudi močno treniramo, da bi bili čim bolje pripravljeni za play-off. Naša ekipa je mlada, na dunajskem turnirju sta bila dva soigralca (oba branilca, 25-letni Tomas Bokros in 19-letni Matus Holenda, op. p.), trije pa so člani reprezentance do 20 let, ki je osvojila bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu. Torej se veliko dela z mladimi, kar je pogojeno s financami, saj denarja ni na pretek, tako kot ga ni niti v Sloveniji. Vse skupaj je precej sproščeno, igram veliko, želim si, da bi bil dobro pripravljen za končnico in potem za svetovno prvenstvo v dresu reprezentance. To me v zadnjih letih najbolj vleče. Na žalost pravega kluba doma zame ni, Jesenic ni. Morda bi mi bilo lažje, če bi sezono začel že avgusta, a tako pač je,« je realna prekaljena slovenska devetica, ki zdaj igra že za 12. klub v tujini, medtem ko je v domovini nosil le rdečo devetico v Podmežakli, in to večkrat s presledki.
Hokejska Fortuna
V zadnjih treh sezonah, ko je vselej dolgo v sezono čakal na ugodno ponudbo za igranje profesionalnega hokeja, smo ga redno spraševali, kako dolgo še. Bo letošnje svetovno prvenstvo zanj zadnje tekmovanje? »Nedolgo nazaj sem dejal, da si bom ob tem vprašanju vselej malce podaljšal kariero. Morda bo to zame res zadnje veliko tekmovanje, morda pa ne. Kar nekaj časa mi je že hokejska Fortuna naklonjena. Ko je že videti, da ne bo šlo po mojih željah, se odvije bistveno drugače. Trenutno sem vrhunsko pripravljen, tudi telesno. Čez mesec, dva bo to še na višji ravni. Vse delam z namenom, da si podaljšam kariero. Ali bo to svetovno prvenstvo zadnje ali ne, se bom odločil, ko bo čas za to.« Nato je še dodatno pojasnil: »Redko prelomim svojo besedo. Lani sem denimo dejal, da ne bom šel več v tujino, vendar me je hokej spet pritegnil. Tako smo šli z družino ponovno s trebuhom za kruhom. Videli bomo, kako se bo izteklo letos. Poglavitna stvar bo seveda, kako bom igral. Vztrajati samo zato, da bi bil zraven, pri meni ne pride v poštev. Dokler lahko reprezentanci prispevam svoj delež, bom prav gotovo zraven.«
Brez dvoma ga bomo spremljali v ljubljenem dresu tudi na svetovnem prvenstvu maja na Češkem, kjer je cilj risov vsaj obstanek v elitni druščini svetovnega hokeja. Seveda, če bodo v najmočnejši možni zasedbi. »Na Dunaju je manjkalo sedem, osem igralcev, ki so v svojih klubih nosilci igre in resnično igrajo vrhunsko. Ne moremo si privoščiti, da bi manjkali najboljši. To se namreč preveč pozna, pri tem ni nobene skrivnosti. Igralska baza se širi, a še vedno ni takšna, kot bi si želeli. Zaradi tega si ne moremo privoščiti, da bi se kar odrekli nekomu, ker je domnevno prestar. Verjetno si česa takega ne morejo privoščiti niti selektorji v drugih reprezentancah, saj je baza igralcev povsod premajhna,« je še dejal kapetan Raza, ki mu ni moč odreči mojstrstva s palico in ploščkom, kaj šele predanosti hokeju in slovenskemu dresu. Zato pa je prvi med enakimi.
Zupančič trener Jesenic
Po dveh odpovedih trenerjema v tej sezoni (Gorazd Rekelj in Roman Pristov) so se v hokejskem klubu SIJ Acroni Jesenice, članu lige INL, odločili v svoje vrste zvabiti Nika Zupančiča in uspelo jim je. Pomočnik selektorja reprezentance Matjaža Kopitarja je včeraj že zavihal rokave v Podmežakli. »Najprej se moramo pripraviti na ti dve tekmi srednjega dela sezone INL, ki sta še preostali. Še vedno je želja mesto med prvimi tremi ekipami. Če bomo na te tekme dobro pripravljeni, potem lahko posežemo visoko. Enako velja tudi za končnico v državnem prvenstvu. Finale je nuja, nato bomo videli, kam lahko sežemo,« sporoča 46-letni Ljubljančan, ki v bogati igralski karieri nikoli ni oblekel dresa Jesenic. V končnici lige INL imajo v skupini 1 Zell am See, Bregenzerwald in Lustenau po 14 točk, Feldkirch in Jesenice pa po 8.