Kako sem podrl prvega

Ne, nisem se odpravil na počitnikovanje v Bangkok, da ne bo kakšne pomote, temveč izpolnil pomemben življenjski cilj s pretečenim maratonom v Bovcu. Presrečen, čeravno se nekaj dni po tem počutim, kot bi me posilil nosorog. Pravzaprav tale zapis nastaja z enoletnim zamikom, saj bi se moral že lani podati na križev pot tam nekje ob Soči. Kanuista in olimpijca Saša Taljata sem namreč prepričal, da bova čast in slavo lovila v tovariškem duhu, pa sem ga nazadnje pustil na cedilu. Ker nisem živel najbolj olimpijskega življenja, sem se moral izogniti izzivu, a me je kmalu ujelo razočaranje, da odtlej nisem več spal v blaženem miru.

Sicer so mi odločitev, ali naj se zares podam na nekajurno neprecedenčno trpljenje, olajšali prijatelji, ko so mi spomladi za okrogli jubilej izročili izpolnjeno prijavnico s plačano startnino. Štirimesečne priprave bi morale zadostovati za vsakogar, ki skrbi vsaj za osnovno telesno kondicijo. A so priprave kaj hitro lahko podobne pripravi na univerzitetne izpite, ko je vedno še več kot dovolj časa, že naslednji dan pa je že veliko prepozno.

Po generalki kot na parah

Časa je bilo dovolj, toda nisem želel, da bi me želja zasužnjila. Če bi namreč v tem času vse podredil pripravi na maraton, bi ga seveda laže pretekel. A nekako ne bi imelo velikega smisla, da bi se zavoljo nekega cilja osebnostno spreminjal in odrekal, čemur se v običajnem letu ne bi mogel ali ne bi hotel. Maraton sem želel preteči s svojim običajnim slogom življenja. Brez podrobnega študija priprave na maraton in dietnih eksperimentov. Ali sem kot popolnoma običajen jaz torej sposoben preteči maraton? Zgolj na takšen način bi bila zame nagrada v cilju res pristna.

Tako je bilo pravih priprav seveda premalo. Vmes sem se po 15-kilometrskem tolminskem trailu na Soča Outdoor prijavil še na Pohorski tek na 22 kilometrov. Pred tem sem nekaj kolovratil po tolminskih hribih in hlastal za sapo. Na Štajersko sem se odpravil v smrtnem strahu pred dolgimi kilometri vzpona, a sem kljub bolečini v teku užival kot že dolgo ne. Šele tam v Rušah sem se zares odločil, da grem v Bovec na »ta pravo« razdaljo. Vmes so mi že ponujali tudi sramotno polovičko, a o njej nisem želel niti slišati. Maraton!! Zdaj ali nikoli!

No, pa bi si že nekaj dni po tem skorajda premislil, ko sem odtekel nekakšno generalko na 25 kilometrov. Dnevno podhranjen in v poletni sparini sem dosegel klasično dehidracijo z glavobolom in krči v želodcu, da sem bil na domačem kavču lep čas kot na parah. In to zaradi razdalje, ki je praktično dobra polovica zastavljenega cilja?! Toda ko si je telo opomoglo, sem vendarle začutil nekaj več moči. Enostavno sem se počutil bolje in optimizem se je vrnil. Teden dni fantastičnega kolesarjenja v Toskani nato ni škodilo in 14 kilometrov teka s pospešenim tempom le nekaj dni pred dnevom D tudi ne. Ne glede na pripravljenost pa bi dvom vase še vedno obstajal in strah pred bolečino trpljenja tudi. Pa me je dobri norveški prijatelj Erik, ki ima s teki na razdaljo več kot dovolj izkušenj, pomiril. »Ne skrbi. Zares boš trpel šele po 30 kilometru. A bolečina je začasna, slava pa je večna,« me je prepričal bržkone najbolj koščen od vseh vikingov.

Misli s kilometra št. 17

Na dan maratona sem tajming nalašč tempiral tako, da sem na start skorajda zamudil. Po dolini so se ljudje proti Bovcu vozili v konvojih, a mi kakopak ni bilo do družbe. Moral sem se izogniti slehernemu vprašanju o pripravljenosti in seveda o razdalji, ker nisem želel, da bi imela zdravniška služba dela še s tem, ko bi po tleh pobirala oči mojih presenečenih kolegov. Pa tudi, da bi bilo pred startom čim manj turobne samote sredi vse nepopisne gneče, ki je na takšnem dogodku pač logična. A tudi hudičevo obremenjujoča. Kdo ve, kako bi se sicer odzval, če bi takrat vedel, da je bil osip tekmovalcev na maratonski razdalji bržkone zaradi ogabnega vremena skorajda polovičen.

Pa je končno počilo in sem krenil na pot. Topot nog je bil že bolj osvobajajoč in ko sem lahko zaslišal lastno sopenje, se je življenjski test zares začel. Najprej z desetkilometrskim spustom proti Srpenici, ki je bil za ogrevanje ravno pravšnji. Spodbuda pihalnega orkestra je bila prav tako pomembna kot prva pijača z magnezijem in dozo sladkorja v gelu. Potem smo se vrnili proti severu, nas je v Logu Čezsoškem začelo močiti kot za stavo, tisti tam zgoraj pa se ni in ni olajšal.

Ko sem pretekel 17. kilometer, me je do cilja čakala še najdaljša razdalja, ki sem jo dotlej zmogel v življenju! To spoznanje je bila strašanska trenutna blokada v glavi, ker sem vedel, da sem se po takšni razdalji komajda privlekel domov. Dva kilometra sem imel nato časa za zasilni izhod, kajti pred mostom v Čezsoči se je pot razcepila, ko so lahko polovičarji že zavili proti cilju. A na to nisem pomislil. Otresel sem se družbe in prvič tekel popolnoma sam. Po tistih lužah, ki jih je bilo mestoma čez gleženj, med grmenjem in bliskanjem, med vesoljnim potopom.

Mož z očali

Tam sem dohitel možakarja z očali. Videti je bil, da je nekaj tako neumnega že večkrat počel, čeravno je tudi on priznal, da takšnih nalivov pa vendarle ni ravno vajen. Bližala se je polovica trase in korak je postajal težji in mi dajal vedeti, da bo užitek počasi pojenjal. Presegel sem svojo najdaljšo razdaljo teka. A v tem ni bilo prav nobene sladkobe. Važen je bil zgolj in samo cilj! Na eni izmed vodnih postaj je soborec v tistem hladu zaprosil za šilce žganega – in ga tudi dobil. Sam sem se mu odrekel, da ne bi delovalo kot proslavljanje pred ciljem.

Nato je šlo malce gor, malce dol, malce gor in v tem sem na hitro odskočil čez neko lužo. Zapeklo me je v zadnji loži in pulz mi je v strahu pred nepredstavljivim pobesnel. Znana bolečina, za katero sem vedel, da mi lahko pokvari popolnoma vse in me za vedno zaznamuje z neuspehom, z osebnim razočaranjem... V stiski bi se vrgel v pobesnelo Sočo, ki je šumela pod mano, a se je kot angel varuh prikazal možakar z očali. »Kar popusti malo, če je hudo,« je dejal. In glej ga, zlomka, res je popustilo. Mišice so spet poslušale. Vmes sem še tretjič prečkal reko in tekel in tekel in tekel... In potem tekel še malo v mrzli samoti ter v samorefleksiji odhajal v dušo in nazaj.

Ko sem začel odštevati zadnjih deset kilometrov, je bil strah pred izdajo mišice še vedno večji od bolečine v vsakem centimetru nog, kolku, stopalih, ramenskem obroču... Kar bi me pustilo na cedilu, bi si odsekal. In šel naprej. A še vedno je nekako šlo. Klanec pred in za Kalom Koritnico sem seveda preventivno prehodil, čeprav je bil spust do ravnine hudičevo težak. Nakar mi je prišla nasproti še zadnja okrepčevalna postaja in spodbudne besede prostovoljcev, da me do cilja ne ločita niti dva kilometra.

V občutku zadovoljstva mi je na naslednjih bovških travnikih jemalo sapo. In spet se je pojavil možakar z očali, ki sem mu ponudil dlan slavja in mu v zanosu izdal, da bom čez nekaj trenutkov pretekel svoj prvi maraton. »Uf, si ga pa izbral prvega,« se je nasmehnil: »Ajde, greva. Pospešiva. Veš, zapomnili si te bodo samo po tem, kako prideš v cilj. Kako zgledaš vmes, nikogar ne briga.« Spodbuda prijatelja in soseda, ki me je pričakoval v zadnjih metrih, je že povzročila plaz emocij.

Obisk nosoroga je super

Cilj! Vse je bilo vredno za tisti trenutek, ko v hipni samoti nagradiš samega sebe s ponosom po edinstvenem premikanju osebne meje. Maraton je le maraton in prvič je pač prvič. Šele nato je prišlo na vrsto olajšanje po koncu fizičnega napora. Če bi mi takrat ponudili sanjski denar, samo da pretečem še sto metrov, tega ne bi več zmogel. Telo se mi je spremenilo, da zdaj vem, kako bo videti visoka starost, če jo bom dočakal. A nisem bil edini takšen. Ko sem zagledal komika Andreja Težaka Teškega, ko prečka cesto v bolečini, da bi lahko brenkal po njegovih vratnih žilah, sem se sočutno nasmehnil.

Namen zapisa te osebne izkušnje od a do ž pa je predvsem to, da tisti, ki ste kadar koli pomislili na maraton, ne razmišljate več niti za sekundo. Prepustite se življenjskemu izzivu, ki na koncu koncev zahteva »le« nekaj več običajne fizične priprave, zdravo pamet in nekaj trme. Izkušnja vas bo nagradila, oplemenitila in osrečila. No, nato vas bo sicer obiskal še nosorog. Ampak se splača!