Nebojša Joksimović se vrača tja, kamor je ves čas spadal: v reprezentanco Slovenije, za katero je igral na evropskem prvenstvu v Beogradu leta 2005. Letos je dobil priložnost, ko se je Beno Udrih kar s kratkim sporočilom zahvalil zvezi za pozornost in prošnje. Vodilni možje zveze in selektor Božidar Maljković so bili v zadregi. Sanija Bečiroviča si po vseh peripetijah niti poklicati niso upali, na koncu so se odločili za Joksimovića, za katerim je ena boljših karier v sezoni.
Z Igokeo je zasedel 1. mesto v domačem prvenstvu, za nameček pa je bil klub iz Laktašev, majhnem kraju v BiH, vodilni v rednem delu lige ABA. Finalni turnir so gostili v svoji dvorani, ostali so brez evrolige, a so sezono rešili z zmago v državnem prvenstvu. Joksi ta uspeh, lovorika za prvaka države, veliko pomeni, celotno finalno serijo pa se v slogu NHL-igralcev in tradicije z ledu ni bril. »To vedno naredim, čeprav je bilo kar malce vraževerja, saj smo pred dvema letoma tako serijo izgubili.« Tudi letos so zapravili prednost domačega terena. »Rekli so mi, naj se obrijem, saj to ne prinaša sreče,« v smehu doda. A njemu in soigralcem se je le izšlo, po 12 letih pa so bili zopet najboljši v BiH. Slavje je bilo kratko, a sladko, dan pozneje so se vsi igralci raztepli vsak na svojo stran. Joksa v Koper, kjer biva z družino.
Pretekli mesec ni vadil, saj si je hotel odpočiti. Ko pa so ga poklicali na pomoč iz reprezentance, ni okleval. Po pogovoru z direktorjem reprezentance Matejem Avanzom je že brnel telefon Joksimovićevega trenerja Igorja Pekice, ki ga vsakič pripravi pred začetkom sezone: »Brez tega ne gre, zato sem prosil, da dobim nekaj več dni, da ne pridem povsem nepripravljen v reprezentanco.« Prizna, da je za njim naporna sezona, ko ni manjkalo pretresov in naporov. »Tudi zgodba o neuvrstitvi v evroligo nas je vznemirila,« pove Koprčan, ki kariere ne bo nadaljeval v BiH. Ekipo so bolj ali manj razpustili, na igralna mesta pripeljali nove moči, ostal je le kapetan Milan Dozet. »Bilo je nekaj klicev, a še nič konkretnega,« odvrne na vprašanje, ali je v tem času že našel klub. Ne skriva, da bi se vrnil tudi v Slovenijo, kjer sta zanj v tem hipu primerna kluba le Krka in Olimpija. Ne nazadnje je z zdajšnjim trenerjem zmajev Alešem Pipanom v Laškem že odlično sodeloval. A s tem si zdaj ne razbija glave. V reprezentanco prihaja, da pomaga po svojih močeh. Prizna, da to ni več tisti Nebojša, ki je v prvih letih videl zgolj koš, manj pa soigralce. »Delo z različnimi trenerji ti da širino, napredoval sem in se veliko naučil.« Tu izpostavi srbskega trenerja Miroslava Muto Nikolića, s katerim je sodeloval v Hemofarmu, kjer so občasno igrali tudi s tremi organizatorji igre. »Tu sem, da pomagam. Nerad napovedujem, a bistveno je, da ne prehitevamo dogodkov, ampak gremo od tekme do tekme,« sklene 31-letni košarkar z napovedjo pred Eurobasketom.
