Jaka Blažič bi 
skoraj ostal doma

LJUBLJANA – Za košarkarjem Jako Blažičem je sezona kariere. V dresu Crvene zvezde, kamor se je preselil lani iz ljubljanske Olimpije, je bil med vodilnimi igralci. Delije, ti zvesti navijači beograjskega kluba, so v njem dobili novega junaka. Prepričal jih je s potezami in čustvi, ki jih med tekmo ne skriva. Večkrat so mu skandirali in ga upravičeno kovali v zvezde. Pričakovati je bilo, da bo v takem ritmu nadaljeval tudi v državni reprezentanci. A nič od tega, še več – zdelo se je, da bi Blažič celo ostal doma, če se ne bi poškodoval Erazem Lorbek.

Malce po svoje

»Ne vem … O tem nisem razmišljal. Če bi se to zgodilo, bi se zahvalil za sodelovanje in zaželel srečo fantom v Španiji,« Jaka pove, kako bi sprejel, da bi moral v Beograd namesto na Kanarske otoke. Za tem že prizna, da mu ne bi bilo vseeno: »Želim si na prvenstvo!« Blažič se v Zdovčevem sistemu ni znašel, tega se tudi zaveda. »Na začetku sem igral po svoje, nisem upošteval navodil in sistema,« išče vzroke za nastalo situacijo, v kateri je trener skorajda pozabil nanj.

Zdovc je ves čas priprav trdil, da je z Blažičem vse v najlepšem redu, hkrati pa je korektno opozarjal na gnečo v branilski vrsti. Jure je tudi držal besedo in mu v Ljubljani, predvsem na prvi tekmi, namenil nekaj več minut. V Stožicah je Blažič, v mladih letih je treniral tudi hokej kot njegov ded, s tremi potezami nakazal, da Zdovc dobiva še enega razpoloženega košarkarja. A z nekaj napakami v obrambi je znova pristal na klopi. »Lepo je bilo spet zaigrati v Stožicah, spomini so prijetni, vedno se bom rad vračal,« pravi Jaka, ki si ne beli glave s skromno minutažo. »To je reprezentanca, pomembno je, da se zmaguje. Tu smo, da se podredimo skupnemu cilju.«

Kot bratje

Jaka pove, da sta se v Kranjski Gori z Zdovcem pogovorila. Selektor mu je pojasnil, kaj od njega zahteva. »V prvi vrsti je tu obramba, v napadu pa moram izkoristiti žoge, ki jih dobim.« Na prvi tekmi v Stožicah proti Iranu so Blažičevi soigralci v prvi četrtini kot bratje pazili nanj in mu pomagali, da bi se le razigral ter dokončno prebudil. Vsaj tako se je zdelo s tribune. »Ne bi se strinjal s tem. Blažič je izvrsten košarkar, vse, kar je naredil, si je prislužil in priboril sam,« je Jaka Klobučar zanikal, da bi bili pozornejši na Jako.

Blažič je imel podobne težave tudi pri Božu Maljkoviću. »Na prvenstvu sem potem le nekaj odigral. Bistveno pa je, da sprejmeš vlogo in jo opraviš po najboljših močeh.«

Njegove igre v dresu Slovenije pozorno spremljajo tudi v Crveni zvezdi, trener Dejan Radonjić ga večkrat pokliče in preveri, v kakšni formi je. Z nasveti 24-letnemu Blažiču pomaga tudi Goran Dragić, ta pa pravi, da je treba plačati davek, če si bolj individualni tip človeka. Ne tarna, ne benti. Za Slovenijo je vedno rad in s ponosom igral, menda ima to kar v krvi. Preračunljivosti v njegovem primeru ni, tu je, da brani barve domovine. »Za reprezentanco ne igram zaradi pogodbe, ampak da naredim nekaj za državo, a tudi samo svetovno prvenstvo je velik motiv.« Barve naše države je kot trener vrsto let branil tudi njegov oče Dušan, ki je bil nazadnje v minuli sezoni šef alpincev.